Običajna razmerja, ki jih vsi poznamo in v katera so naš naši starši tudi vzgajali, so monogamna razmerja. To pomeni, da imamo le enega partnerja. V zadnjih letih pa se dogaja, da ljudje postajajo vedno bolj naklonjeni poliamoriji.

Pri poliamoriji se partnerja dogovorita, da imata lahko stike intimne narave tudi z drugimi. Če imata odprto zvezo, pomeni, da imata lahko spolne odnose z drugimi, a v zvezi sta le med seboj. Ko pa govorimo o poliamoriji, katere direkten prevod je ‘mnogo ljubezni’, pa govorimo o več zvezah, ki jih imata partnerja z drugimi ljudmi.

Pri obeh oblikah razmerja, pa gre za spoštljiv in enakovreden odnos. Za oba partnerja veljajo enaka pravila, o katerih sta se odprto pogovorila. Tako kot v monogamnih razmerjih, se laganje in prikrivanje dojemata kot varanje, za kar ni prostora. Prav iskrenost je ključna razlika med poliamorijo in varanjem.

Odprta zveza

Odprte zveze ali zakoni pa so najpogostejša oblika poliamorije, kjer sta partnerja dogovorjena, da lahko navežeta čustvene ali spolne stike tudi z drugimi. Največ pozornosti namenita primarnemu odnosu, vsi ostali pa so opredeljeni kot sekundarni odnosi.

Do težav pa lahko pride, ko se spoznata partnerja, ki ne čutita enakih želj glede števila partnerjev. Kljub temu, da partner izrazi željo po odprti zvezi, to ni dovolj. V to morata privoliti oba in se dogovoriti o svojih mejah in pravilih.

V prav tej zagati se je znašla uporabnica Starševskega čveka, ko ji je po enem letu partner priznal, da ima poleg nje, še druge: »Pred dnevi pa mi je povedal, da nisem edina v njegovem življenju. Skoraj me je sezulo. Tega po letu veze nisem pričakovala. Pravi, da ljubi mene, da si brez mene težko predstavlja življenje, da želi, da sem mati njegovih otrok, vendar ga zanimajo tudi druge in da je zaradi tega lahko meni boljši partner. Pravi, da ni potrebe, da najina veza zaradi tega trpi in ne vidi razloga zakaj bi kakorkoli drugače gledala na najino vezo. Tega ne razumem! Sedaj pa razmišljam, se mu lahko odpovem. Saj je v čustveni vezi z mano, pri drugih gre le za telesno zadovoljitev, za malo svežega vetra, kot rad reče.«

Poliamorija ni spolna usmerjenost

Ampak je izbira. Marianna Zelichenko, antropologinja, ki je tudi sama v poliamornem razmerju poudarja, da je to življenjski stil. »Samo zato, ker vaju s partnerjem privlači več ljudi, ne pomeni, da morata biti v razmerju z njimi. Tudi v razmerju z več partnerji, morate na neki točki reči ne. Poliamorija ni neko magično zdravilno za vaše spone potrebe.« je povedala za Medium.

Za mnoge je poliamorija le ideal zveze, saj v drugih partnerjih iščejo to, kar njihov primarni partner nima oz. ne ponuja. »Samo zato, ker v razmerju nekaj manjka, ne pomeni, da je to razmerje slabo. Vendar nobeno razmerje ne ponuja prav vsega na tem svetu. Nekatera razmerja so tvegana in strastna, nekatera topla in ljubeča. In če vaše razmerje gravitira v eno smer, je lahko drugo, na drugem koncu spektra, odlična kombinacija,« je razložila antropologinja.

Zvestoba je stvar izbire

Veliko ljudi je prepričanih, da ne morem ljubiti več ljudi naenkrat. Alja Fabjan, integrativna psihoterapevtka, je za RTV Slovenija povedala, da to ne drži: »Menim, da je mogoče ljubiti več kot eno osebo v enem obdobju. To podpira tudi antropološki vidik človeka, naš socialno-kulturni vidik pa zapoveduje, da se tega ne sme. Če citiram Milivojevića: Smo bitja, ki zmoremo ljubiti več, a moramo ljubiti le enega. To nasprotje seveda vodi v notranji konflikt, če se nam ali našemu partnerju zgodi to, da v določenem obdobju ljubi še nekoga. Če je torej nekdo prepričan, da monogamija izhaja iz ljubezni in je zato mogoče ljubiti le eno osebo, potem nova ljubezen pomeni, da si prenehal ljubiti prvega partnerja, kar pa ni nujno res, takšno razmišljanje pa lahko vodi v nepremišljene prekinitve zvez. Zvestoba in partnerstvo sta torej stvar izbire.«

Partnerju, ki je monogamen se hitro lahko zgodi, da se počuti prizadetega ali zavrnjenega. Saj nas celo življenje učijo, da moramo najti tisto pravo osebo. Drugemu partnerju pa se lahko zdi, da ga monogamija duši, kar razvije zamero do njegove boljše polovice. Marianna svetuje, da se o tem s partnerjem najprej iskreno pogovorite.

»Postavite si vprašanja, zakaj čuti partner željo po poliamoriji? Kaj si želi drugi partner? Ali za tem ležijo kakšne težave in negotovosti? Obstaja nešteto knjig in resursov in najbolje je, da jih s partnerjem skupaj raziščeta in ugotovita, kaj vama ustreza,« je svetovala. A prav tako opozarja, da če veste, da odprta zveza ali zakon ni za vas, tega ne ignorirajte. »Če veste, da vam poliamorija ne bo nikoli ustrezala, vaš partner pa brez tega ne vidi sreče, je morda čas, da se razideta.«

Spoznavanje nečesa novega v razmerju je lahko strašljivo, vendar dokler ostanete sami sebi zvesti in se lotite tega izziva iskreno, skupaj ali narazen, vas bo to le okrepilo.