Ljubljano je pred nekaj dnevi obiskala Jelena Đoković, ki v okviru predavanja Podpora, ne popolnost promovira koncept zavestnega starševstva.

Je namreč soustanoviteljica in mednarodna direktorica Fundacije Novaka Djokovića, ki se osredotoča na opolnomočenje družin in bodočih voditeljev družbe z vlaganjem v kakovostno predšolsko vzgojo in razvoj. S tem v mislih je združila moči z mednarodno priznano klinično psihologinjo dr. Shefali Tsabary, s katero želita svetu predstaviti zavestno starševstvo.

Kaj je zavestno starševstvo?

Gre za drugačen pristop k starševstvu, ki se od tradicionalne vzgoje razlikuje v tem, da ne temelji na popravljanju in grajanju, temveč na tem, da morajo starši vzgajati sebe, da so lahko najboljši starši svojim otrokom. Starši se zavedajo svojih lastnih težav, svoje lastne čustvene prtljage, svojega lastnega otroštva, in razumejo, kako s tem vplivajo na svojega otroka.

Đokovićeva z ekipo v Srbiji odpira in prenavlja vrtce, izobražuje učitelje, organizira podporne skupine za starše ter vlaga v raziskave in študije te posebne stopnje razvoja. Pri delu se prvenstveno osredotočajo na Srbijo, vendar se želijo razširiti širše po regiji, tudi v Slovenijo. “Naš program je tako koristen, da bi bila škoda, da se omejimo samo na Srbijo,” nam je zaupala Jelena.

Dr. Shefali in Jelena se bosta s predavanjem Podpora, ne popolnost po Ljubljani ustavili še v Zagrebu in Beogradu.

Kako ste naleteli na dr. Shefali?

Bilo je na dopustu, ko sva si z Novakom vzela nekaj dni samo zase. To je bilo po intenzivnem letu in pol s sinom, potovanja, vse Novakove obveznosti, sin je rastel, ves čas so se dogajale nove stvari, midva pa prvič starša. Bila sem resnično utrujena in izčrpana, tudi izgubljena kot starš. S starševstvom sem se v okviru fundacije v teoriji ukvarjala že prej, vedela sem, kaj je pomembno za ta zgodnji razvoj, a ko se je to zgodilo meni, so se v meni prebudila čustva, ki jih dotlej nisem imela. Strahovi, skrbi, spraševanje, če sem dobra mama …

Dr. Shefali se je pojavila v pravem trenutku, saj je v meni ozavestila, da se moram usmeriti vase, delati na sebi in da lahko tako najbolje pomagam ljudem, ki jim imam rada.

S čim vas je prepričala, da ste jo povabili k sodelovanju?

Najprej sem slišala njen podcast, intervju z Oprah Winfrey, nato sem prebrala njene knjige, potem pa sem jo kontaktirala. Opravila sem tudi njene tečaje, postala njen coach, da sem zdaj tudi jaz “parenting coach”, a se še vedno učim.

Kako se je po vsem tem spremenila vzgoja vaših otrok?

Ni se zares spremenila, se je pa izboljšal naš odnos. Jaz ju več ne popravljam in grajam, ampak se povezujem z njima. Moje vodilo je povezovanje in ne popravljanje. Bolj spoštujem njuno avtonomnost in avtentičnost, kako se onadva izražata, da ne more biti nujno tako kot sem si jaz zamislila (smeh). Onadva sta drugačna kot sem si jaz zamišljala in to moram sprejeti. Obožujem, da imata zdaj svobodo in da sta ljubljena v tej svobodi, da nista uokvirjena.

Veliko ljudi si, preden postanejo starši, reče, da ne bodo ponavljali napak svojih staršev. Ste bili tudi vi takšni?

Da. Ampak sem zelo vesela, da sem to ozavestila. To si reče vsak bodoči starš, vendar se potem zgodi ravno to. In ko se to zgodi tebi, se v tebi prebudi majhen otrok, ki ni imel pravice, da se izraža, in potem se začne borba, ponovno odraščanje … z otroci namreč rastemo tudi mi.

Se kdaj vseeno obnašate kot vaši starši in si rečete: stop, nehaj?

Da, vendar se prej, ko se še nisem ukvarjala z zavestnim starševstvom, tega nisem zavedela. Ko se je v meni prebudila moja mama, sem sinu, ko je bil star okrog tri leta, rekla “da te ni sram”. In ko sem to izgovorila, me je tako presekalo … to je bil zame trenutek, ko sem se res zamislila. Je mogoče, da sem to rekla?

Ko mi je mama to govorila, me je najbolj zabolelo, jaz pa sem zdaj to naredila svojemu sinu. On sicer ni imel pojma, kaj sem rekla, jaz pa sem bila v tem trenutku … samo previj nazaj in dihaj. Šla sem v drugo sobo, se vrnila in mu rekla: “Ljubi, pridi, da se pogovoriva.”

On je bil majhen, ni razumel, a v meni so se prebudila velika čustva, ki so pozvala, da začnem delati na sebi. Za nekatere ljudi so različni joga retreati in meditacije tisto, kar jih poziva, da so prisotni v danem trenutki in da pridejo v stik sami s sabo, a zame sta bila to otroka.

Veliko družin se je na območju bivše Jugoslavije lotevala podobne vzgoje …

Da, na tradicionalen način, a zavestno starševstvo je pravo nasprotje. Tradicionalno starševstvo se osredotoča povsem na otroka, da ga vzgajaš, pripravljaš, uokvirjaš, kritiziraš, da on sledi temu, kar si si ti zamislil zanj. V tradicionalni vzgoji se točno ve, kdo je glavni. V zavestnem starševstvu pa se vsi izražamo na svoj avtentični način, poudarja pa se tudi odraščanje starša. Ko je starš ozaveščen, na potrebe otroka ne ogovarja z izbruhi jeze. Pravimo, da imajo tudi starši svoje “tantrume”, ne samo otroci. In v zavestnem starševstvu se do otroka, ki ima “tantrum” pristopa z ljubeznijo, in ne s povzdignjenim glasom. Ko smo bili mi majhni, so na nas reagirali tako, in zato ne znamo drugače.

Vseeno pa je pri vzgoji potrebno, da starši na otroke prenesejo dobre stvari, svoje vrednote. Katere si želita na svoja otroka prenesti vidva z Novakom?

Sočutno ljubezen, iskrenost, spoštovanje, … predvsem vrednote, ki so močne, na katerih lahko potem gradita svoje.

Vsi vemo, da je Novak – vsaj v kariernem smislu – pravi perfekcionist. Kako se to kaže v vzgoji?

On pri vzgoji ni takšen perfekcionist, ker ima mene (smeh). Otroka nama ves čas kažeta, da ni prostora za popolnost, vsi smo popolno nepopolni, v naši hiši pozdravljamo napake, kot pogum in proces učenja. Potovanja z majhnima otrokoma so sicer naporna, saj je otrokom zelo pomembna rutina, a a mi smo se prilagodili Novakovi karieri.

On ima z vaše strani veliko podpore. Bi lahko rekli, da se Podpora, ne popolnost, lahko prenese tudi na partnerski odnos?

Lahko. Ne vem, ali obstaja popoln odnos med dvema osebama, saj se vsi vsak dan spreminjamo. Ta sprememba je pri otrocih veliko bolj izrazita, saj je pri njih bolj jasno vidna. Pri odraslih je to manj izrazito, a vseeno smo v odnosu povsem drugačne osebe kot smo bili lani. Če imaš odprt um, se stalno razvijaš, zato je nehvaležno pričakovati, da je en odnos ves čas popoln, enoličen. Takšno je življenje.

Z Novakom se prehranjujeta rastlinsko. Sta takšen način prehranjevanja prenesla tudi na svoja otroka?

V našem gospodinjstvu vsi jemo rastlinsko prehrano, z izjemo, da Novak včasih poje kakšno ribo, Tara in Stefan sir, jaz pa ne, jaz se držim svojih principov. Za naša telesa izbiramo najboljše kar lahko, telo nam samo govori, kaj si želi, mi pa poslušamo. Nočem pa se omejevati v smislu, da se postavljam v kategorije, saj je to dandanes zelo nehvaležno.

Kot recimo včasih očitajo veganom, če se v popolnosti ne držijo “pravil”?

Tako je. Nisem ravno oboževalka besede “vegan”, saj je veliko veganov aktivistov, a če oblečeš nekaj usnjenega, si že naredil smrtni greh. Sem za življenje brez nasilja, izbiram stvari, ki niso nastale nasilno v nobenem pogledu. In kar se tiče te hrane … mi to resnično prija. Imam veliko energije.

Kako pa je Stefanu in Tari?

Ne poznata drugače. Vidita pri vrstnikih in v šoli, da to funkcionira drugače, a jima je zelo všeč, da se razlikujeta. Za zdaj. Bomo videli, kako bo s tem kasneje.

Kako se zavestno starševstvo odraža v vašem gospodinjstvu, ko recimo kuhate, pospravljate …?

Vsak počne svoje stvari in sodeluje, a če kdo nečesa noče, ni očitkov v smislu “ti si len”. Rečem jima, da bi rada, da mi pomagata, a če se jima v določenem trenutku ne ljubi, da bi se raje igrala s kockami, je tudi ok. Tudi jaz se nato vprašam, če hočem to zdaj početi, če se mi sploh ljubi.

Je to morda podobno permisivni vzgoji?

Ne, meje so v zavestnem starševstvu zelo jasne, le da jih ni preveč. Točno vemo, katere so te meje in otroci znotraj teh meja lepo funkcionirajo in jih tudi ves čas testirajo, vendar moraš biti kot starš čvrst. Kadar si zavesten starš, se zavedaš, da so vse normalni procesi učenja, da jim ne moraš na vsako stvar dajati veto. Če pa si helikopterski starš, si povsod, vse nadziraš … če hoče otrok obuti uggice na 35 stopinj Celzija, pa naj.

Moja hčerka je hotela ravno to: zunaj je bilo 35 stopinj Celzija, ona je hotela obuti uggice, obleči šal in kapo. Sem ji rekla, da je zunaj zelo vroče in da te stvari nosimo, ko je zima. Ona me je samo gledala in rekla, “ampak meni je to všeč”. Sem ji rekla, OK, obleči in bomo videli. Kasneje je zunaj le priznala, da ji je zelo vroče.

Vaš odziv pa ne sme biti: “No, vidiš, kaj sem ti rekla”?

Ne. Jaz sem ji rekla, da je dobro, da je to ugotovila in da sem jaz mislila, da ji bo prijetno. “Mislim, da je bilo fino, da si poskusila,” sem ji rekla. Ona pa mi potem reče, da ji to ni všeč, in da noče več govoriti o tem (smeh). Pomembno je, da sem ob njej. Jaz se spomnim, ko sem kot otrok hotela na enak način poskusiti stvari, pa sem se počutila prikrajšano, kadar mi tega niso dali, saj sem bila že takrat prepričana, da je to dobro zame.

Jelena je v imenu Fundacije Novaka Djokovića v celotni Srbiji odprla tudi centre za starše, v katerih organizirajo 10-tedenske programe za pomoč družinam. V skupinski terapiji s pomočjo psihologov in psihoterapevtov delajo na sebi, rešujejo težave in se soočajo z izzivi starševstva. Terapije so po Jeleninih besedah zelo uspešne, saj se starši vračajo po nove nasvete in pomoč, saj z rastjo otroka prihajajo vedno novi izzivi. “Vedo, na katera vrata potrkati, kadar se v teh izzivih počutijo sami,” pravi Jelena.