Topli dnevi že tradicionalno prinašajo val osvežitve, saj čistimo stanovanja, preurejamo omare, brišemo prah in se znebimo vsega, kar je odveč. A kljub urejenim policam in prezračenim sobam pogosto ostane nekaj, kar ni vidno na prvi pogled: notranji nered, ki ga nosimo s sabo.
In prav tu vstopa v igro koncept “cobwebbinga”, ki je v zadnjem času pritegnil pozornost na družbenih omrežjih.
Kaj torej predstavlja “cobwebbing”?
Izraz izhaja iz angleške besede “cobweb”, kar v dobesednem prevodu pomeni pajčevina. V prenesenem pomenu pa označuje proces odstranjevanja notranjih “pajčevin” – starih miselnih vzorcev, čustvenih navezanosti, prepričanj in odnosov, ki nas omejujejo ali bremenijo.
Gre za obliko simbolnega čiščenja, ki presega vsakodnevno pospravljanje in sega v globlje plasti naše notranjosti. Za simbolično “generalko” lastnega notranjega prostora, podobno kot pri fizičnem čiščenju doma, le da namesto prahu brišemo ostanke preteklosti iz misli in srca.
Kako ga izvesti v praksi?
Čeprav se ta praksa pogosto začne z zelo oprijemljivimi dejanji, kot je brisanje starih sporočil, zavračanje spominkov na preteklost ali pospravljanje predmetov, ki nas vežejo na neljube izkušnje, je njen učinek bistveno širši.
Cobwebbing nas spodbuja, da si iskreno priznamo, kaj v nas več nima svojega mesta, pa naj gre za razmerja, ki so se izpela, pričakovanja, ki nas dušijo, ali notranje kritike, ki nas zavirajo.
Posebnost tega pristopa pa je tudi v povezavi med zunanjim in notranjim. Urejanje našega zunanjega okolja namreč deluje kot sprožilec notranjih sprememb. Naši domovi pogosto odsevajo naše notranje stanje, zadržane stvari iz preteklosti ali nenehno nalaganje novega brez opuščanja starega pa lahko postanejo simbolni kazalci notranje zasičenosti.
Zato fizično odstranjevanje starih stvari ni zgolj praktično dejanje, temveč lahko predstavlja prvi korak k notranji jasnosti.
Za razliko od klasičnih metod samopomoči pa “cobwebbing” ne zahteva drastičnih sprememb. Pogosto se kaže v majhnih, a odločnih korakih: postaviti mejo tam, kjer je prej nismo znali, zapreti poglavje, ki smo ga predolgo odlagali, izreči »ne« brez opravičila. Gre za proces, ki poteka tiho, a učinkovito, in v tem se skriva tudi njegova moč.
Ta praksa nas opominja, da je potrebno vsakih nekaj časa narediti inventuro tudi v svoji notranjosti. Le tako lahko ustvarimo prostor za nekaj novega, kar bo bolj usklajeno z našo sedanjostjo.
