O prisilnem nadzoru, postavljanju nerealnih mej partnerju, se je pričelo precej več govoriti, ko je o tem spregovorila nekdanja punca igralca Jonaha Hilla. Sarah Brady je razkrila vrsto sporočil, ki naj bi si jih pošiljal par in v katerih so podrobno opisane zaskrbljujoče ‘meje’, ki naj bi ji jih Hill med njunim razmerjem postavil.

Fotografije sporočil so razkrile, da je igralec, ki tega dogajanja še ni komentiral, menil, da so nekatera vedenja prepovedana za romantično partnerstvo, vključno z objavljanjem fotografij v kopalkah, manekenstvom, deskanjem z moškimi, neprimernimi prijateljstvi z moškimi ali celo prijateljstvi z ženskami, ki so na nestabilnih mestih iz divje nedavne preteklosti, ki presegajo spoštljivo kosilo, kavo ali kaj podobnega. Brady je Hilla označila za narcisa in ga obtožila, da jo je čustveno zlorabljal. Razpravo je sprožila tudi Hillova uporaba besede `meje`, ki je osvetlila uporabo terapevtskega jezika in znake prisilnega nadzora v razmerju.

Veliko ljudi nasilje v družini enači zgolj s fizičnim nasiljem, a je kot vemo, je nasilje lahko tudi psihično in včasih za mnoge še bolj težavno in celo usodno. Slovenska pravnica in psihologinja Katja Šugman Stubbs pravi, da je “psihično nasilje mnogo bolj uničujoče za dobrobit posameznika kot fizično nasilje in da celo v odnosu, v katerem sta prisotna fizično in psihično nasilje, slednje (po)škoduje bolj”.

Kaj točno je prisilni nadzor?

Prisilni nadzor je oblika nasilja v družini, kadar se oseba, s katero ste v razmerju, večkrat obnaša tako, da se lahko počutite nadzorovane, odvisne, izolirane ali prestrašene. Gre za vzorec vedenja, ki ni nasilen, čeprav se seveda lahko pojavi ob fizičnem nasilju, in je namenjen nadzoru nad osebo. Vzorec je prisoten v vseh kulturah, nekaterih celo izredno pogosto in vseprisotno, a ker je velikokrat prisilno nasilje premišljeno in storilec večkrat manipulativen, ga žrtve včasih težko prepoznajo.

V Sloveniji je v skladu z Istanbulsko konvencijo prisilni nadzor definiran kot dejanje, ki ogroža telesno in psihično nedotakljivost žrtve, saj se pojavlja trajno, in ne v obliki kratkih epizod. Ko se prisila in nadzor pojavita skupaj, to povzroči `stanje nesvobode`, ki ga žrtve doživljajo kot ujetništvo. Evan Stark, ki je napisal knjigo Prisilni nadzor: Kako moški ujamejo ženske v past v osebnem življenju, prisilni nadzor primerja tudi s tem, da vas vzamejo za talca. Pravi, da “vključuje več elementov in vzorec vedenja”, ki sčasoma ljudem odvzame “pravice in vire ter jim preprečuje, da bi resnično živeli”.

Prisilni nadzor je bil na primer v Združenem kraljestvu kriminaliziran decembra leta 2015, po podatkih dobrodelne organizacije Women’s Aid, ki se ukvarja z nasiljem v družini, pa je policija v letu 2019, zabeležila 17 616 kaznivih dejanj prisilnega nadzora. Statistični podatki tudi kažejo, da je bilo 97 % obtožencev, ki so bili v letu 2018 preganjani zaradi prisilnega in nadzornega vedenja, moških.

Kako lahko prepoznate znake prisilnega nadzora v svojem odnosu?

“Če se vam nekaj v vašem odnosu ne zdi prav, verjetno ni,” pravi Sarah Davidge, vodja raziskav in ocenjevanja pri organizaciji Women’s Aid. “Zdravo razmerje bi moralo biti ljubeče in spoštljivo, v središču pa bi morale biti vrednote, kot so sreča, svoboda, podpora in privolitev.” Čeprav je vsaka situacija edinstvena, obstajajo nekateri skupni signali, ki se vedno znova pojavljajo, kot je “ljubezensko bombardiranje” osebe na začetku razmerja, da bi jo ujeli, preden se začnejo dogajati zahrbtne spremembe.

Eden izmed rdečih alarmov je, da vas partner izolira od prijateljev in družine, vam odvzame osnovne potrebe, kot je hrana, spremlja vaš čas in gibanje ter prevzame nadzor nad vašim vsakdanjim življenjem, na primer nad tem, kam greste, koga vidite, kaj nosite in celo kdaj spite. Lahko vključuje tudi ponavljajoče se poniževanje in spodkopavanje vaše samozavesti, poniževanje, zaničevanje in razčlovečenje, nadzor nad vašimi financami, ustrahovanje ali grožnje, pa tudi vzbujanje dvomov o tem, kar veste, da je resnica.

Stark v svoji knjigi prav tako poudarja zgoraj navedeno in ugotavlja, da sta prisilni nadzor tudi nizka stopnja nasilja in spolna prisila. V svojem bistvu gre za “nadzor nad samim seboj”, pri čemer nasilnež nadzora vsak vidik partnerjevega življenja, “od tega, kako čisti, kako se oblači, kako se kopa in celo katere televizijske oddaje gleda”, dokler ne postane skoraj “avtomatiziran”.

Kaj je terapevtski govor in kako se vključuje v prisilni nadzor?

Oznaka terapevtski govor ima na TikToku že več kot 16 milijard ogledov, kar dokazuje, da je postala del sodobne govorice. Kako torej prepoznati, kdaj je problematična? Prisilni nadzor se večinoma izvaja z govorom, zato je vedno pomembno, kakšen jezik nekdo uporablja. Pri terapevtskim govorom, če govorimo o prisilnem nadzoru je pogosta uporaba besede meja, a je uporabljena napačno. O mejah v partnerstvu se je sicer treba pogovarjati, a jih določiti skupaj, kar je zelo različno od vsiljevanja pravil nekomu, zato je to lahko nadzorovanje, ne glede na to, ali se to dogaja v preobleki terapevtskega govora ali ne.

Prisilnega nadzora ni vedno lahko opaziti, v kolikor sumite na takšno partnerjevo početje, a niste prepričani, bolj podrobno spremljajte njegov govor in početje, prisilni nadzor se namreč največkrat stopnjuje po majhnih korakih. Če ste se sami znašli v vlogi žrtve prisilnega nadzora, je najpomembneje, da zaupate svojemu instinktu, se obrnete na svoje najbližje, četudi ste zaradi partnerja od njih trenutno oddaljeni. Spregovorite o težavah, dogajanjih in če je potrebno, poiščite strokovno pomoč.