Iskanje navdiha okoli nas je popolnoma običajen del človeške izkušnje. Ljudje obožujemo navdihujoče in srčne zgodbe o ljudeh, ki so premagali vse ovire in se prebili skozi stisko.
Nekatere pogostejše podobe, ki so del teh navdihujočih zgodb, pa vključujejo invalide. Zagotovo ste že videli fotografijo amputiranega moža, ki teče, poleg slike pa je napis: “Edina invalidnost v življenju je slab odnos.” Ali pa video posnetek, dveh otrok z kognitivnimi motnjami, ki sta na šolskem plesu postala kralj in kraljična. Morda pa ste videli sliko moškega na invalidskem vozičku na vrhu gore, z rokami v zraku in napisom: “Kakšen je vaš izgovor?”.
Paradoks navdiha
Terapevtka za mentalno zdravje, Chris Prange-Morgan pa razlaga, da te slike predstavljajo težavo. “Te slike izhajajo iz ideje, da invalidi lahko počnejo stvari ‘kljub’ svojim invalidnostim. Ter da se te slike uporabljajo za motiviranje in navdih običajnih ljudi,” razlaga. Avstralska komedijantka in zagovornica invalidskih pravic, Stella Young pa je te vrste primerov poimenovala “pornografija navdiha”.
“Ko ti ljudje rečejo, da si jim navdih, to mislijo kot kompliment,” je dejala v svojem TED govoru leta 2014. “Prodali so nam to laž, da te invalidnost naredi izjemnega, in iskreno te ne.” Young nadaljuje: “Želim živeti v svetu, kjer nimamo tako nizkih pričakovanj do invalidov, da nam čestitajo, ker smo vstali iz postelje in se zjutraj spomnili lastnih imen.”
Zakaj je pomembno?
In tudi terapevtka Chris Prange-Morgan, ki ima protetično nogo, pravi, da je o zapletenosti in neskladnosti današnje kulture razmišljala že velikokrat. “Platforme, kot so Instagram, Twitter in TikTok, so se povečale, skupaj s korporativnimi sponzorstvi za invalidne športnike, modele in vplivneže. Podobe invalidov na družbenih omrežjih so pogostejše kot kdaj koli prej in to je super. V zvezi s tem smo prišli že daleč – ker je pravzaprav ‘kul’ svetu kazati svojo invalidnost.”
A istočasno vse te znamke svoje invalidne modele izkoriščajo za svojo reklamo. “Čeprav same po sebi niso škodljive, te slike ne prikazujejo realnosti, s katero se vsakodnevno sooča veliko več invalidov – pomanjkanje dostopa,” pravi Chris. Kar pa je potrdila tudi Young v svojem govoru: “Nobena količina nasmehovanja stopnicam jih ne bo spremenila v klančino,” je povedala v svojem govoru. “Težave v mojem življenju ne izvirajo iz dejstva, da si občasno zlomim kosti; izhajajo iz dejstva, da ne morem priti v veliko večino javnih zgradb, v katere želim.”
Invalidi in ljudje s posebnimi potrebami so pogosto uporabljeni kot model vključenosti vseh, a ko pride do dejanskih akomodacij in dostopnosti, so ti pogosto pozabljeni. Chris razlaga, da si je pred kratkim želela udeležiti pohoda na Yosemite, a je po dnevih klicev in napisanih sporočil ugotovila, da zanjo to preprosto ni možno.
“Moja situacija se ni ujemala s tipičnim stereotipom invalida in izkušnja me je duševno izčrpala. Po glavi so se mi vrtela vprašanja, ko sem razmišljala o mejah, kdo je invalid in kdo ni. Ali je treba osebo, ki je pravkar imela operacijo rame, šteti za invalida? Kaj pa oseba, ki je prisegla, da bo do svojega potovanja izgubila 20 kilogramov, a ni mogla? Oseba, ki je imela pred enim letom zamenjavo kolena – kaj pa oni?”
Chris Prange-Morgan
Sprememba mišljenja
Pravzaprav bi bilo potrebno spremeniti naše mišljenje glede “sposoben” in “invalid”, pravi Chris. Z medijsko pozornostjo sicer izginja občutek “drugega”, ki so ga invalidi dolgo čutili, a pot zanje je še dolga.
“Čutim ponos, ko ljudje rečejo, da jih navdihujem,” razlaga Chris. “A prav tako čutim potrebo po tem, da razložim, da sem zelo privilegirana, da sem si lahko kupila protetiko. Nekateri nimajo te sreče, nekateri živijo popolnoma drugačno invalidnost kot jaz.”
Ljudje vsak dan iščemo navdih in si želimo sprejetosti, in če te slike v ljudeh zbujajo občutek inspiracije, je to odlično. A enak dostop, razumevanje in pripadnost so tiste stvari, ki bodo invalidom dale pravi občutek vrednosti v družbi.
