Na forumu Starševski čvek je eden od uporabnikov razkril, da mu partnerka grozi s samomorom, če jo bo zapustil. Ker takšno čustveno izsiljevanje žal ni redko, smo za komentar prosili transakcijskega analitika in psihoterapevta Uroša Drčića, ki je pojasnil, kako naj v takšni situaciji ravna vsak, ki se sooča s tako čustveno nestabilnim partnerjem.

“Iz zapisa je videti, da partnerka partnerja že več let uspešno čustveno izsiljuje. Videti je tudi, da ima partnerka resne težave psihološkega izvora, ki kvarijo kvaliteto njenega odraslega življenja, medosebne odnose, njeno počutje, najbrž tudi uspeh v življenju in tako naprej,” zapis komentira Drčić in dodaja, da bi za konkretnejše nasvete “strokovnjak potreboval globlji vpogled v zgodbi obeh odraslih vpletenih”, a da bi na splošno vsem, ki se znajdejo v podobni zgodbi, priporočil:

• Da partner o konkretni grožnji s samomorom obvesti ustrezne institucije (Center za socialno delo Slovenije (CSD), policijo in psihiatrijo). S tem opravi svojo dolžnost za zaščito življenja bližnjega in odgovornost za partnerkino življenje prepusti njej sami in za to usposobljenim institucijam,
• da ji priporoči psihoterapijo,
• da se partner sam pogovori z ustreznim strokovnjakom o tem, kako prenehati pristajati na čustveno izsiljevanje ter kako ozavestiti razumevanje avtonomije posameznika in odgovornosti vsake telesno zdrave odrasle osebe za lastno življenje. Na ta način mu bo veliko lažje prekiniti partnerstvo, se osvoboditi čustvenega izsiljevanja in tudi sprejeti posledice odhoda. Jasno je namreč, da partnerka izvaja čustveno izsiljevanje, ne moremo pa oceniti, kako daleč je pripravljena iti.

“V večini takšnih primerov, po tem, ko eden od partnerjev preneha pristajati na izsiljevanje, drugi z izsiljevanjem preneha. V redkih primerih pa lahko ta drugi partner izsiljevanje stopnjuje do samo poškodovanja ali celo samomora. Vendar to v nobenem pogledu ni partnerjeva odgovornost.”

Ob tem je psihoterapevt dodal, da tistemu, ki je izsiljevan, ne priporoča, da:

• nase prevzema odgovornost za njeno življenje,
• da se s partnerko spušča v prepire in dokazovanje, ali z grožnjami resno misli,
• in seveda, na splošno rečeno, da bi jo na kakršenkoli način spodbujal k samomoru.

“Popolnoma ok je, če preprosto zapusti partnersko zvezo”

Potrebno je vedeti, da tovrstne grožnje nakazujejo, da se oseba sooča z izjemno neprijetnimi strahovi, negotovostjo, občutki, da bo težko sama zmogla to življenje, nadaljuje Drčić: “Da je odvisna od partnerja, da so drugi ljudje ali življenje nasploh zanjo ogrožajoči, da v biti ni vredna ljubezni ali celo življenja in podobno.”

To je resna težava, poudarja sogovornik, saj lahko ogroža njeno življenje, pa tudi doživljajsko je zanjo izjemno neprijetna. “Reši jo lahko na lastno iniciativo v sklopu psihiatrične in psihoterapevtske obravnave.”

A kako naj partner takšne osebe prepozna, kako resno je? Drčić svetuje, da se povsem izogne presojanju tega vprašanja, saj bi “v nasprotnem primeru ponovno zagrizel v vabo čustvenega izsiljevanja.”

“Iz vidika osnovnih dolžnosti je seveda popolnoma ok, če preprosto zapusti partnersko zvezo. To je njegova pravica tako iz vidika psihološke logike, kot pravne ureditve. Če se sam odloči, da želi za partnerko narediti nekaj več, je to njegova odločitev, ne pa dolžnost.”

Nekaj izhodišč, kako ravnati v podobnih primerih, je podal tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Več si preberite tukaj.

Partnerji imajo v takih primerih le dve možnosti

Kot že omenjeno na začetku članka, je v primeru uporabnika foruma Starševski čvek torej povsem na mestu, da bi svojo partnerko prijavil na CSD, saj bi s tem “na ustrezen način povečal možnost, da bodo za varnost partnerke in otroka poskrbeli ustrezni organi, tudi z morebitnim sprejemom v bolnišnico brez privolitve. Tam pa bi usposobljeni strokovnjaki naprej ocenjevali, koliko partnerka ogroža sebe in otroka,” razlaga Drčić.

Na žalost imajo partnerji v takih primerih v veliki večini primerov na izbiro le dve možnosti, za konec še dodaja psihoterapevt: “Ali zapustijo tako vezo in zaživijo osvobojeni takega neustreznega brutalnega izsiljevanja. Ali pa sprejmejo, da bodo živeli v peklenskem vrtincu izsiljevanj, strahov in bolečine takega partnerstva.”

Vendar pa se, tako opozarja Drčić, le v redkih primerih zgodi, da bi se partnerja imela rada in bi partner, ki izsiljuje, svoj problem rešil v okviru zdravljenje in psihoterapije ter bi tako naprej živela v stabilnem, izpolnjujočem partnerstvu.

Ker pa si uporabnik tega ne želi, zanj slednja možnost ni pomembna, temveč bi bilo zanj koristno, če se iz te situacije nekaj nauči: “Koristno za našega uporabnika bo, če se bo iz trenutne situacije naučil na podlagi katerih značilnosti izbrati novo partnerko. Oziroma drugače rečeno, da bo znal prepoznati tako močne psihološke odklone, preden sklene partnerstvo,” svetuje.