Slovenske ulice so pred dobrima dvema letoma preplavile nogavice, s katerih so se bohotili napisi “rakija”, “burek”, “yugo”, “ajvar” … in takoj postale hit. Zakaj? Ker smo “Slovenci malo nori na ta burek,” pravi Tina Mentol, mlada ustvarjalka in kreativni um za Slavsocks.
S preprostimi jugonostalgičnimi napisi ji je celo uspelo ustvariti pravo skupnost, ki jo imenuje “Slavenci”, to pa so vsi, ki se čutijo na kakršenkoli način povezane z Balkanom. Četudi si Francoz, ki je v otroštvu s starši nekajkrat dopustoval na Hrvaškem.
A Tinin namen ni le prodaja nogavic s “kul” napisi, ampak širjenje ljubezni do hrane. Sama je namreč magistra etnologije in kulturne antropologije ter diplomirana filozofinja, ki je študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani zaključila z delom na temo slovenske narodne jedi.
In nogavice so se ji zdele odlično “orodje”, kako spromovirati slovensko kulinariko na drugačen način. “Hrana je velik del kulture in tega se premalo zavedamo,” pravi.
Ti si torej tista, ki se je odločila dati “burek” na nogavice. Od kod takšna predanost hrani?
Premalo se zavedamo, da so za vso to hrano neki rituali in navade ljudi. Hrano je potrebno zelo spoštovati. Premalo se zavedamo, kaj se dogaja za potico, v smislu surovin, priprave, … isto je s kranjsko klobaso. Potico smo včasih delali doma, zdaj pa jo dobiš v Mercatorju – saj je dobra in kvalitetna, ampak izgubimo pristnost, pripravo in običaj. Moja nona ima recimo zelo razdelano: moko recimo segreje v pečici, isto stori z orehi.
Gre tudi za orodja, ki se uporabljajo, ta niso povsod enaka. To so take zadeve, ki jih ne zapišeš v receptu, ker gre za neko izkušnjo in ta izkušnja se zelo izgublja. Te izkušnje, da se ob praznikih pripravi potica, ne dobimo, če jo gremo kupit v Mercator. Poleg tega imamo Slovenci 140 receptov za potico, ki se razlikujejo med družinami, kraji, … To, da smo jo zaščitili, se mi zdi čisto noro.
Ampak, koliko se pa zares ukvarjamo s temi slovenskimi produkti, na katere smo tako ponosni? Zdi se mi pomembno, da bi vsak znal pripraviti potico zaradi spoštovanja do hrane in običajev. Hrana preživi jezik. Jezik se izgubi, hrana pa preživi.
Lep primer sta Južna ali Srednja Amerika, kjer so se ohranile jedi od Aztekov in Majev, te jedi še vedno pripravljajo, kljub temu, da se je del kulture izgubil. Te jedi pa obstajajo.
Katera hrana na nogavicah je torej najbolj priljubljena?
To je zelo zanimivo, saj se spreminja iz meseca v mesec. Poskušala sem ugotoviti vzorec, zakaj so nekatere nogavice priljubljene določene obdobje, pa še zdaj ne vem. Zelo priljubljeni motivi so “yugo”, “burek” in “rakija”, potem imamo novo kolekcijo nogavic “ide gas” in “samo jako”. Vmes je bil priljubljen še “ajvar”, ki pa se je recimo najbolj prodajal v mesecu juniju.
V tem je tudi čar, da gre za nek družbeni eksperiment in lahko opazujem, kako se ljudje odzivajo na določene elemente. Slavsocks so tudi neka družbena kritika in ogledalo družbi. Tukaj je malo Žižka notri (smeh). Koncept je zelo močen, ker govorimo o “Slaveniji”, o izmišljeni skupnosti, o novo ustanovljenem narodu.
Kdo so “Slavi”?
“Slave” združujejo skupni elementi, burek, rakija, … Če si iz Srbije, Slovenije ali Makedonije, boš vedel, kaj je rakija, kaj je burek, kaj so sarme. Zdi se mi zanimivo, da Slovenci ob novem letu jemo sarme, ampak, a bo kdo razložil, zakaj? (smeh) Kdaj so prišle, kdaj smo jih začeli pripravljati, … meni se to zdi zelo zanimiva zadeva. Burek je denimo prišel na naša tla leta 1960, istočasno s pico. Burek smo dodali k hitri prehrani, čeprav to ni hitra hrana, pa vseeno je. Kaj raje jemo, ali burek ali pico …? Ne vem, Slovenci smo malo nori na ta burek.
Pred kratkim me je obiskal kolega iz Črne gore in se je samo križal, češ, koliko vrst burekov imamo. “Kaj je ovaj pica burek?” Njim je to čisto noro, kaj se pri nas dogaja s tem burekom.
Isto bi se zdelo nam, če bi šli južneje in bi tam našli potico z ajvarjem. To je res zanimivo, kako se hrana razvija in prilagaja nekemu lokalnemu okolju. Ko skušaš neko stvar, ki je obča, spravit med ljudi kot nek produkt. Imamo te različne elemente, ki nas združujejo, hkrati pa nisem želela, da bi bila prisotna kakšna religija ali pa politika. Izogibam se tudi uporabi č-ja in ć-ja, govorim obče, uporabljam fore iz pesmi, ki jih vsi poznamo.
Si kot Slovenka že dobila kakšne očitke na to, kar delaš?
Na začetku me je bilo tega zelo strah. Ko so me vabili na intervjuje, so me klicali tudi s Hrvaške in ko sem opravila intervju v hrvaščini, so me na koncu vprašali, od kod prihajam. Ko sem jim povedala, da iz Slovenije, iz Ilirske Bistrice, so mi odgovorili, da ne vedo, če je ta intervju potem primeren. Ker sem Slovenka. Okej … Ja, nekajkrat se je zgodilo, tudi politiko so vpletali, me spraševali za mnenja. Pa sem samo odgovorila: “Saj imamo vsi radi burek, kajne?” (smeh).
Kakšen je pa tvoj lasten odnos do Balkana?
Jaz sem velika zagovornica slovenske hrane, se pa moramo zavedati, da smo živeli v obdobju, ko so bile te stvari družne. Moji stari starši so Slovenci, ampak imajo veliko spoštovanje do bureka in načina priprave bureka. Oni ga namreč ne znajo pripraviti in ko naletijo na dobrega, so zelo impresionirani. V Ilirski Bistrici imamo celo Burek King, kar se mi zdi totalno smešno. To spoštovanje do drugega načina priprave hrane, do surovin, …
Sodelujem tudi s trgovino Magaza v Londonu, ki ponuja izključno izdelke iz bivše Jugoslavije, pa tudi Slavsocks (smeh), kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Ljudje so tako zadovoljni, saj so ugotovili, da ne gre samo za foro, ampak da so nogavice tudi kvalitetne. Veliko mi pomeni, da so ljudje, ki nosijo te nogavice, srečni.
Pri “cvičku” denimo delamo tudi velikost 46, 47 in ko dobijo te roza nogavice ti “dedci”, so totalno navdušeni. Poleg tega se mi nogavice zdijo tak kos, ki je kot neka prosta izbira – moški, ki morajo v službi nositi obleko, si potem z nogavicami dajo duška. Poznam ljudi, ki si za sestanek obujejo nogavice z napisom “kranjska klobasa”.
Se ti morda zdi, da so na nogavicah bolj priljubljene južne jedi kot slovenske?
Ja … jaz sem to naredila za foro. Ampak mislim, da Slavsocks postavljajo ogledalo vsakomur, ki je z območja Balkana, veliko izdelkov pa je šlo tudi na Češko in Poljsko, zelo veliko pošiljamo tudi v Nemčijo. Naredila sem tudi nogavice za otroke.
Kako pa se obnesejo te?
Ljudje se mi večkrat oglasijo po nakupu in napišejo svojo zgodbo z nogavicami in zakaj so jih kupili. Oglasila pa se mi je tudi stranka, ki je Slovenka, njen mož je Srb, živijo pa v Nemčiji. Imata majhnega otroka in sta mu pred odhodom v vrtec kupila te nogavice, ki so jih nato povezale z drugimi starši z Balkana. Gre za nek element povezovanja.
En gospod mi je pisal iz Francije, kjer je tudi kupil nogavice, da so njegovi starši radi hodili na morje na Hrvaško, on pa ima lepe spomine na te čase, zato si je kupil nogavice “yugoslav”, ampak sploh ni Slovan (smeh), ampak Francoz.
To mu predstavlja nek lep spomin, nostalgijo. Velikokrat je zanimivo, kako potujejo te informacije o samih nogavicah.
Imaš idejo, da bi vse to razširila še na kakšne druge modne kose, denimo slavne šumeče trenirke?
Joj, to bi si ful želela, ampak to spet zahteva ogromen vložek, ker bi rada, da je vsa proizvodnja v Sloveniji. Ne želim si delati stvari, ki bi lahko bile odpadni material, hočem delati nekaj, kar ima namen, pristopiti k temu trajnostno, delati lokalno.
Nogavice Slavsocks so povsem trajnostne, imajo ekološki certifikat?
Tako je. To pa pomeni, da delam manjše količine, naenkrat lahko proizvedemo samo 150 kosov, delam pa tako, da vsake nogavice najdejo svoj dom in hodijo po svetu (smeh). Hkrati pa nočem imeti neke zaloge in delati večjih količin, ker to vseeno zahteva več dela s spletno trgovino in več promocije … Poleg tega je tudi pri barvah cel proces. Če denimo hočem določeno barvo, lahko traja tudi do pol leta, da mi pobarvajo izdelek s to ekološko barvo.
Dobila si že kar nekaj ponudb za odkup znamke, a si se odločila, da je ne daš. Zakaj ne?
Če bi se stvar preveč generalizirala, bi izgubili koncept trajnosti. Že če bi se odločila, da bi se nogavice prodajale v supermarketih, bi to zahtevalo recimo 20 tisoč nogavic, ki morajo biti v prodaji, pa ne glede na to, ali se bodo prodale ali ne. Jaz nočem delati teh stvari zato, da bodo tam visele in jih ne bo nihče pogledal, ker ne bo skomunicirano, da so tam. Izdelek je potrebno spromovirati, v kar gre veliko energije, denarja, vsega. S samo generalizacijo tega pa bi se zelo izgubil nek čar.
Bolj mi je všeč, da se zdaj prodajajo v manjših trgovinah, da ljudje začutijo to. To mi je pomembnejše kot pa da bi se na veliko prodajalo. Hočem, da je zadaj neka zgodba, da ima nek smisel. Če bi nekomu prodala, bi se prodaja nogavic verjetno pospešila, ampak to je zame nek umetniški projekt in eksperiment kot pa zelo resen posel. Sicer je malo prerastel zastavljene okvire (smeh). Se pa moram zahvalit svoji mami – to kar napišite (smeh) -, ki mi zelo pomaga pri samem pakiranju.
