Najstniki svoje težave pred starši pogosto skrivajo, zato ti težko ugotovijo, da je z njihovimi otroci sploh kaj narobe. Če pa se staršem uspe prebiti do svojih najstnikov, pa ti pogosto zagotavljajo, da si bodo že opomogli.
S podobno situacijo se je na Starševski čvek obrnila mama, ki svoji hčerki ne zna pomagati:
“Ne vem, za kaj se gre, ali je depresija, sovraštvo do sebe, namenoma se zadržuje pri hrani, da ne poje preveč, ima neredno menstruacijo, tudi samopoškodbe so bile. V šoli izredno pridna, družbe nima nobene, z nikomer se ne ujame. Ko ji omenim psihologa, noče, obljublja, da se bo zredila, da se bo popravila, da se bo družila. Prazne obljube, leta minevajo, stanje je vedno slabše,” je napisala mama in vprašala ostale uporabnike, kako otroku pomagati.
Identificiranje problema
Mnogi so opozorili, da otroci s svojim vedenjem velikokrat pravzaprav izražajo dogajanje znotraj družine. “Koliko pokažeta z možem razumevanja do nje, nežnosti, naklonjenosti, podpore? Ali počneta z njo kar njo veseli, da imate lepe skupne družinske trenutke? In koliko vršita pritisk nad njo?” je vprašala ena izmed uporabnic, po tem ko je avtorica še dodala, da je hči perfekcionistka.
Vse naštete težave pa so značilni znaki motenj hranjenja. Znižana telesna teža, izguba menstruacija izogibanje obrokom, izolacija, depresija in celo samopoškodovanje so tipični znaki motnje hranjenja, predvsem anoreksije, opozarja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ).
“Motnje hranjenja so duševne motnje. Čeprav se pri osebah z motnjami hranjenja na videz vse vrti okoli hrane in se zdi problem enostavno rešljiv že samo z vzpostavitvijo normalnega hranjenja, pa je problem kompleksnejši in težji. Telesna teža je le zunanji znak duševnega dogajanja, hrana pa le sredstvo za lajšanje duševnih bolečin in stisk,” opozarjajo na NIJZ.
Kot starš morate torej sprva raziskati, iz kje stiska vašega otroka sploh izhaja. Kakšni so vaši družinski odnosi? Gre otroku dobro v šoli? Je zadovoljen sam s seboj?
Kako pomagati?
Ko ste identificirali težave, ki vašega otroka pestijo, je pomembno, da se informirate in k stvari pristopite pazljivo. Dr. Lauren Muhlheim pravi, da je prvi korak informiranje. “Če boste dobro informirani o duševnem zdravju in o motnjah, boste svojemu otroku lahko veliko bolj uspešno pomagali,” razlaga in svetuje, da si preberete priročnike o različnih motnjah hranjenja.
Doktorica dodaja, da ne krivite sebe, saj raziskave kažejo, da starši pogosto niso glavni vzrok za motnje hranjenja. “Pogost odziv staršev je, da se vprašajo, kaj so storili narobe, vendar je to potrata časa in energije. Svoj čas raje posvetite pomoči vašemu otroku.”
Svojemu otroku lahko pomagate tudi tako, da se z njim čim več pogovarjate. “Vprašajte ga, če je vse v redu. Ali se želi o čem pogovarjati? Ga kaj muči? Spodbujajte odprtost in zaupanje med družinskimi člani,” svetujejo na kliniki za odvisnosti Priory. Svojega otroka morate jemati resno in njegova čustva sprejeti, tudi če jih ne razumete popolnoma.
“Nekatere njihove težave se lahko vam zdijo nenavadne ali iracionalne, vendar jim tega ne povejte. Ključno je, da niste kritični,” še dodajajo.
Profesionalna pomoč
Motenj hranjenja pa se na žalost težko popolnoma znebimo brez profesionalne pomoči. Za motnje hranjenja je namreč potrebna predvsem psihoterapevtska pomoč, ki je dolgotrajna in običajno traja več let.
“V vaši bližini poiščite družinskega terapevta in jih dobro preučite. Dober marketing naj ne bo vodilo, pozanimajte se, kdo se specializira za težave, ki jih ima vaš otrok,” opozarja Muhlheimova. Kvalitetna terapija in močna opora bosta vašemu otroku pomagala, da za svoje težave najde prave vzroke in si opomore.
Motnje hranjenja in ostale duševne težave pa so pogosto naporne za celo družino, predvsem starše. Zato ne pozabite nase. Če je potrebno, poiščite podporo ali terapevtsko pomoč tudi sebi, nekoga, ki vas bo poslušal in razumel. Bitka se lahko na trenutke zdi nemogoča, vendar verjemite vase in v svojega otroka. S pravo podporo in pomočjo boste kmalu na novo zaživeli tako, kot je treba.
