Je inteligentna, duhovita in uspešna poslovna ženska. Da ima velika ljubiteljica mode in lepote Katarina Benček poslovno žilico, sem vedela, odkar je vstopila v slovenski medijski prostor, saj vse, česar se loti spremeni v posel. Tako se je v samem središču naše prestolnice, na Trubarjevi cesti 26 začela nova modna zgodba z odprtjem butika Urbani obešalnik, okoli katerega se njeno življenje vrti zadnjih nekaj tednov.
Živjo Katarina! Ko sva nazadnje klepetali, sem bila prepričana, da boš odprla lepotni salon. Kaj se je zgodilo s tvojo lepotno kariero in ambicijami, povezanimi v tej smeri?
Sem odprla svoj salon in čutila, da to ni to. Tako je pri meni v življenju, po občutkih, ki jih mislim, da pogosto zanemarjamo, a le poslušanje teh, je pot do sreče. V življenju me je od nekdaj zanimalo ogromno nekih zadev, zato sem morala poskusiti marsikaj, da sem se lahko končno odločila.
Zasledila sem, da si načrtovala zapustiti domača tla in odleteti v deželo čez lužo. Kaj bi tam počela in kaj misliš, da bi te Amerika lahko naučila tako profesionalno kot tudi življenjsko, kar te Slovenija ne bi mogla?
Amerika je res drugi svet. Veliko ti da, neko širino. Lahko bi rekla, da z vsakim potovanjem nekaj pridobiš. Sicer pa je Amerika kar se tiče posla veliko pred nami. Tam se ceni čas posameznika in kar se dogovoriš, tako je. Počela bi lahko marsikaj, ker priložnosti je veliko. Želela sem se usmeriti v socialni marketing, v katerem vidim velik potencial ter to nadgraditi tam s študijem na UCLA, ampak poti so se v zadnjem trenutku spremenile. Bom pa zagotovo še šla kaj na obisk. V to sem prepričana.
Doma imate družinski butik, pred kratkim pa si odprla čisto svojega v samem središču Ljubljane. Kaj te je spodbudilo k temu in kakšni so občutki?
Butik obstaja že več 15 let in je nekaj s čemer živim, zato si iskreno težko predstavljam, kako je biti brez trgovine doma. To je ideja, s katero sem se res že vrsto let igrala v glavi, ampak bolj sem razmišljala v smeri, da bi prevzela že obstoječega. Občutek mi je pravil drugače, da mora biti pa to vseeno moj samostojni projekt, ločena zgodba, ker je tudi koncept nekoliko drugačen od maminega. In tako je bilo. Občutek je čudovit, ker končno čutim, da je to prava pot.
V čem se Urbani Obešalnik razlikuje od drugih trgovin s podobno ponudbo?
Danes se je težko ločiti, ker je že vse izjemno dostopno, ampak še vedno se trudiš/trudim. Že pri sami opremi sem točno vedela, kaj želim in kakšen bo videz trgovine, da bo nekoliko drugačen. Pristop je butični, torej ne preveč istih kosov, da ne hodimo po svetu kot uniformirani. To je bistvo. Že od nekdaj me je motilo, da imam neki kos na sebi, ki ga ima lahko pol Ljubljane. Pristop je drugačen, tukaj se lahko bolj posvetiš stranki in ji svetuješ, vse je bolj osebno in domače.
Bo Urbani obešalnik kdaj nadgrajen tudi s spletno trgovino?
Že zdaj se prodaja in pošilja tudi po pošti, sicer bolj preko Instagrama. Tu sem še v nekem precepu kaj in kako. Spletna trgovina je kar zahteven projekt, če želiš, da je vse profesionalno narejeno ter da teče brez težav. Največjo težavo vidim v slikanju artiklov, za to bi potrebovala že večjo ekipo. Zdaj sem sama za vse. Bom videla, upam, da bo enkrat povpraševanje tako veliko, da bom lahko tudi to dodala.
Je za imenom Urbani obešalnik, kakšno posebno sporočilo?
Ko sem iskala ime za trgovino, sem želela, da je slovensko, da je nekaj povezanega z modo, oblekami. Vedela sem, da bo trgovina v središču Ljubljane, zato sem ves čas ponavljala, hočem, da je ime mestno, urbano – in tako je sestra prišla na idejo z imenom Urbani Obešalnik.
Ali lahko rečeš, da izpolnjuješ svoje sanje?
Vedno. Mislim, da sem med svojimi najbližjimi znana po tem, da kar si zamislim, naredim. Pa če je to sama odpoved potovanja v Ameriko 6 ur prej, ker tako čutim. Včasih sem nepredvidljiva še sama sebi, ampak ne morem preko svojih občutkov. Zato vedno sledim svojim sanjam, predvsem pa občutkom.
Ob vsem uresničevanju sanj in vzponih pridejo tudi padci. Kdo je tvoja največja podpora?
Moja največja opora je zagotovo najboljša prijateljica, ki me razume, ko me mnogi ne. Predela vsako situacijo v najmanjše atome, če je treba. Tudi sestra je na tem seznamu, ki je vedno neki glas razuma in me postavi na realna tla. Mama je rama za tarnanje ter moj največji zaveznik. Oči kritik. Vsak ima svojo vlogo, brez katerih si ne predstavljam živeti. Vsi skupaj pa tvorijo podporo in celoto. Potem je tu še nekaj dobrih prijateljic, ki so vedno na voljo, ko jih potrebujem in sem v tem pogledu res srečna, da jih imam.
Katera lastnost oz. osebna karakteristika se ti zdi najpomembnejša pri grajenju uspešne poslovne poti?
Fokus! Biti osredotočen in vztrajen. Ko imaš fokus, ne vidiš nič drugega kot samo ta cilj, ki si si ga zastavil. Če nimaš fokusa, cilja, potem nimaš nič. Ko imaš cilj, narediš načrt, kako to izpeljati.
Ti je kot prepoznavni osebi lažje ali težje v življenju? Kakšne prednosti / slabosti prinese tak status? Kaj bi svetovala mladim, ki si želijo medijske pozornosti?
Bit prepoznaven je lahko izjemno lepo, hkrati pa tudi problematično v naši lepi Sloveniji. Sposobnost vsakega posameznika je, kako bo to obrnil, bo to v svojo korist ali ne. Meni v tem primeru je pomagalo, ker sem lažje promovirala Urbani Obešalnik ali kateri koli projekt. Imam močno socialno mrežo, velika pomoč je tudi Doroteja, s katero sodelujeva vrsto let in sva dobri prijateljici. Slabosti vidim predvsem v zasebnem življenju. Ljudje si ustvarijo neko podobo nas “prepoznavnih”, ki pa je umetno ustvarjena s strani medijev. Zato je nekoliko težje najti partnerja, ki je kos vsem govoricam ter zlobnim jezikom, s katerimi se srečujemo, ker resnici na ljubo vsi vemo, da je največja težave te dežele nevoščljivost. Vsem, ki si želijo tega, bi postavila samo eno vprašanje: “Kakšen je njihov cilj, zakaj si to želijo? “Ko potegneš črto, moraš imeti nekaj od tega. Plus mora biti večji kot minus. In minusov ni malo.
Na tvojem Instagramu je veliko fotografij, ki jih običajno vidim pri blogerkah svetovnega kova. So te kdaj zamikale blogerske vode?
Ne, ker je to neki trend in jaz ne maram biti kot ostali. Moj IG je moj hobi, od nekdaj sem imela rada fotografijo, zato se trudim, da so fotografije estetske in zanimive, to je pa to. Težava je, ker veliko teh blogerk na koncu nima nič drugega od tega, kot veliko oblek ali nekih produktov, ki jih ne potrebujejo. Če od tega ne morem živeti, nimam nič od tega. Pri nas težko verjamem, da je katera, ki živi samo od bloganja, kot nekatere v svetovnem merilu. Morda se motim, če je tako, se iskreno opravičujem in jim dajem kapo dol. Težko bi tudi objavljala nekaj samo zato, ker dobim to zastonj. Preveč sem neposredna in iskrena, da bi šlo do skozi.
Kako je se tvoj slog razvijal skozi čas?
Vedno je obstajala Katarina v zasebnem življenju in Katarina v medijih. V medijih, ko smo se pojavile kot Diamantke, smo imele svoj slog, ki je takrat požel veliko zanimanja, ampak to nikdar ni bil moj slog v zasebnem življenju. Najbolje se počutim v kavbojkah, tako imenovanem “uličnem slogu” že vsaj zadnjih 10 let. Seveda sem se tudi v tem pogledu iskala, menjavala sloge še kot najstnica. Z veseljem pogledam stare slike in se dobro nasmejim svojim Barbi opravam, no tukaj ne smem pozabiti tudi na svoje punk obdobje z bulerji. Vse sem poskusila. Zdaj pa prisegam na ulični slog.
Kakšna so tvoja pravila dobrega outfita?
Prvo in skoraj edino pravilo je dobro počutje. Kar daš nase, moraš znat nosit in to je možno samo tako, da se dobro počutiš. So ljudje, ki dajo lahko nase najbolj brezvezen kos, pa bo izpadel fenomenalno, ker ga znajo nositi in obratno. Nekaterim ne pomagajo vse znamke sveta, ker ne znajo, nimajo tega.
Katerega jesenskega kosa se najbolj veseliš?
Šal, to je nekaj, kar obožujem in dober plašč. Na splošno obožujem jesen, ker se lahko več plastno oblečeš, kombiniraš, se igraš s kosi.
Kako Katarina preživlja svoj prosti čas?
Sem filmofil, rada gledam filme, ampak imam eno čudno navado. Vse preberem vnaprej. Potem šele lahko gledam, če ne sem nervozna ob gledanju. Ne morem gledati komedij, ker je veliko pomanjkanje dobrega humorja, vsaj za svoj okus. Veliko tudi berem, to me sprošča. To je neki moj svet domišljije, v katerega lahko pobegnem. Ne smem pa pozabiti na druženje s prijatelji in to obožujem ob hrani. Sem velik gurman. Ni lepšega kota dobra družba ob dobri hrani. Ah pa tudi žurerka po srcu, to pa skoraj cela Ljubljana ve.
Foto: Katarina Benček, osebni arhiv