Namesto da bi pri načrtovanju upoštevali resnične zamude, si možgani predstavljajo najboljši možni scenarij in podcenjujejo, koliko časa bodo stvari dejansko trajale. 

Psihologi temu pravijo kognitivna pristranskost, v prevodu “zmotna načrtovanja”, kjer si posamezniki ustvarjajo svojo lastno subjektivno resničnost. Vsi imamo do neke mere pristranske občutke glede tega kako hitro bomo nekaj zaključili in da bomo potem ob določeni uri že na drugem mestu. 

V kolikor pa se vam to dogaja nenehno, pomeni, da vam možgane dodatno krepi še optimistična pristranskost, zaradi katere pričakujete dobre izide in spregledate tveganja. Te takoimenovane miselne bližnjice povzročijo, da tidsoptimisti verjamejo, da lahko v krajšem času naredijo več.

Zakaj pride do tidsoptimisma? 

Do tega lahko pride tudi, ker naredite zmoto pri načrtovanju in podcenjujete trajanje nalog, poleg optimistične pristranskoti pa imate tudi lahko tudi popačen spomin, kar vodi v nerealna pričakovanja za prihodnost. 

Tidsoptimisti se pogosto preobremenijo in ustvarijo prenatrpane urnike, na koncu pa hitijo v zadnjem trenutku. To lahko vodi v stres in zamujene roke, čeprav so njihovi nameni iskreni. V mnogih primerih tidsoptimizem odraža navdušenje in visoko motivacijo, ne pa malomarnosti.

Pravo nasprotje so ljudje, ki čas ocenjujejo bolj realistično, saj lažje uravnavajo tempo dela in si ustvarjajo bolj prilagodljive urnike. Takšno ravnovesje pomaga zmanjšati stres in naredi vsakdanje življenje bolj tekoče.

Čeprav tidsoptimism lahko povzroča frustracije, je hkrati opomnik, kako močno optimizem oblikuje našo zaznavo časa. Z več zavedanja in vaj se lahko naučite natančneje načrtovati, ne da bi pri tem izgubili optimističen pogled, ki poganja vašo energijo.