Motnje hranjenja so duševne motnje, ki negativno vplivajo na zdravje, čustva in sposobnost osebe, da deluje na številnih področjih življenja. Najpogostejše motnje hranjenja so anoreksija nervoza, bulimija nervoza in prenajedanje.

Čeprav se zdi, da se vse vrti okoli hrane, telesne teže, oblike telesa, je več kot to. Hrana je le sredstvo za lajšanje duševnih stisk, telesna teža pa zunanji znak duševnega dogajanja.

Česa osebi z motnjami hranjenja ne smete reči?

Težko je najti prave besede, ko vidiš, da ima bližnja oseba motnje hranjenja. Čeprav izhajamo iz ljubezni do te osebe in želimo nuditi podporo, so nekatere besede/stavki neprimerni. Morda je v vaši bližini oseba, ki se bori z motnjami hranjenja, pa tega niti ne veste. V nadaljevanju predstavljamo določene komentarje, katerim se je na splošno bolje izogibati.

Karkoli o videzu ali teži

Vse pripombe – pozitivne ali negativne -, ki priznavajo ali ocenjujejo videz ali telesno maso osebe, lahko spodbudijo obsesivne misli in negativno vplivajo na njeno okrevanje. Če nekomu rečete, da je videti vitek, lahko potrdite motnje hranjenja in ga spodbudite k nadaljevanju, če nekomu rečete, da je pridobil težo, pa lahko to sproži ponovitev bolezni in prispeva k nadaljnjemu omejevalnemu in nevarnemu vedenju.

Tvoje počutje bi bilo boljše, če bi pridobil/izgubil nekaj kilogramov

To je nepotrebna sodba o videzu nekoga drugega. Ni treba sklepati o njihovi teži ali zdravju, zato se namesto tega osredotočite na to, kako se počutijo.

“Zajtrkuje smoothie. Za kosilo poje nekaj žlic, enako za večerjo. Živi od zelenjave in sadja.
Ne uživa kruha, sladkorja, maščobe.
Mislim da ne bruha (v bistvu ne vem, ampak prav lahko da mi laže), porabi pa vse kalorije s pretirano obsedeno telesno dejavnostjo.

Mislim da se kar naprej tehta in verjetno vodi dnevnik telesne dejavnosti in vnosa hrane. Tega ne vem, le domnevam.

Vsa oblačila (XS in S) plešejo na njej, ves čas jo zebe, oblečena je v 4 plasti puloverjev, pod njimi je okostnjak. Grozno, ampak prav gnusi se mi pogled na njo.

Že 8 mesec ima psihoterapijo, zadnjih nekaj mesecev terapevta, ki je specializiran za motnje hranjenja.

Prešla sem fazo samoobtoževanja, ko sem tedne jokala in iskala mojo krivdo.

Prešla tudi fazo ko se mi je grozovito smilila in sem spet jokala in ji poskušala preko pogovorov, objemov, sprehodov prikazati da se težave rešuje drugače in jo rotila naj se mi zaupa.
Prikazala sem ji kakšno škodo povzroči stradanje notranjim organom, pa sem dobila nazaj posmeh in odgovor tipa: “a tvoji organi so pa ok? ” (imam 20 kil preveč).”

Zapis mame iz foruma Motnje hranjenja

“Nisi videti, kot da imaš motnje hranjenja.”

Veliko ljudi, ki doživljajo motnje hranjenja, ves čas bolezni ohranja “normalno” telesno težo, duševne in čustvene plati pa se ne kažejo na njegovem zunanjem videzu. Če se vam nekdo zdi “normalen”, se lahko še vedno spopada s hudimi temeljnimi težavami. Namesto tega se osredotočite na pozitivne nefizične spremembe, ki jih opazite pri njih, na primer izboljšano energijo ali odnos.

“Veliko si shujšal/a, dobro ti gre ta dieta.” ali “Tako si vitka/suha!”

Tovrstni komentarji potrjujejo, da motnje hranjenja dejansko delujejo, in lahko utrjujejo nevaren odnos do hrane in prehranjevanja. Če osebi nenehno govorimo, da so rezultati vidni, bo želela nadaljevati in iskati nadaljnje potrditve. Podpira tudi prepričanje, ki ga mnogi od nas podzavestno nosijo v sebi, da je človek zaradi manjše telesne velikosti bolj vreden in sprejemljiv, ter poudarja, da je videz velik vir vrednosti za posameznika in tudi okolico.

“Ali sem zaradi te obleke videti debela?”

Ljudje z motnjami hranjenja se pogosto pretirano zavedajo ljudi okoli sebe in tega, koliko jedo, koliko tehtajo in kako se jim prilegajo oblačila. Negativni komentarji o lastnem videzu lahko povzročijo, da se nekdo še bolj osredotoči na svoje težave s težo in hrano ter spodbuja primerjanje z drugimi. Za ljudi v bolezni je koristno, da so v družbi ljudi, ki so pozitivno naravnani na telo, prav tako pa vam pomaga odpraviti negativni samogovor za lastno dobro počutje. Namesto tega poskusite reči: “V tej obleki se počutim odlično!”

“Izgledaš odlično/zdravo/bolje kot kdaj koli prej.”

To je lahko dobronamerna pripomba, ki pa je hkrati lahko tudi sprožilna. Če nekomu, ki okreva po motnjah hranjenja, rečete, da se njegov videz spreminja, je to lahko potrditev pridobivanja telesne teže, izraz “zdrav” pa se lahko dojema z negativno konotacijo.

Vse, kar je povezano s hrano ali prehranjevanjem

Motnje hranjenja so duševna bolezen, ki ne vpliva le na posameznikov odnos do hrane, prehranjevanja in prehranjevanja ter razmišljanja o njih, temveč so pogosto posledica travm in številnih drugih osnovnih težav. Brezbrižno komentiranje tega, kaj ali koliko nekdo drug zaužije, je nepotrebno in zelo škodljivo. 

“Preprosto izločite/umestite določeno živilo/skupino živil.”

To samo spodbuja restriktivno vedenje in dieto. Če nekdo z motnjo prenajedanja sliši predlog, da naj izloči določeno živilo, s katerim se prenajeda, to v njem vzbudi le občutek krivde in izgube nadzora. Diete so največji napovedovalec motenj hranjenja, zato bo predlaganje, naj si nekdo ustvari več pravil in strogosti glede hrane, stvari le še poslabšalo.

“Zelo sem vesel, da si danes jedel.”

Ta komentar ni potreben, razen če je del strokovnega načrta zdravljenja. Del bolezni anoreksikov ali bulimičnih bolnikov je iracionalno prepričanje, da ljudje nenehno opazujejo, kaj jedo, in jih zaradi tega obsojajo – zato takšne pripombe potrjujejo njihov najhujši strah. Mnogi ljudje, ki se zdravijo, se počutijo krive, ker jedo, in te pozornosti ne potrebujejo, zato se raje osredotočite na to, kako se počutijo in kakšno podporo morda potrebujejo.

“Samo jejte tako kot jaz in vam bo bolje.” 

Posamezniki z motnjami hranjenja se verjetno zavedajo, da je njihov odnos do hrane in prehranjevanja drugačen od odnosa okolice, in se verjetno nenehno primerjajo. Tudi v tem primeru, četudi je to dobronamerno, nikomur ni treba govoriti, kaj, kdaj ali koliko naj bi jedel, zlasti če ne poznate njegove zgodovine z motnjami hranjenja ali ste slabo seznanjeni z zapleti, ki jih te povzročajo.

Vse, kar normalizira motnje hranjenja

Motnje hranjenja so resna duševna bolezen, ki zahteva pozornost, podporo in zdravljenje. Če nekomu dajete občutek, da njegova motnja ni pomembna ali vredna obravnave, lahko ovirate njegovo pot okrevanja in omogočite, da se ta še naprej divje nadaljuje. Če jih ponovno prepričate, da je to, kar počnejo, sprejemljivo in pravilno, bo manj verjetno, da bodo poiskali zdravljenje.

“Včasih tudi jaz preskočim obroke.”

Tudi če je to res, to ni isto kot imeti motnjo hranjenja. Zmanjšuje doživljanje in resnost prave bolezni, ki sega veliko dlje kot zgolj občasno preskakovanje obrokov.

Vse, kar kaže nepotrpežljivost ali obsojanje

Ni prostora za ne podporno vedenje ali komentarje. Vsakdo z duševno boleznijo si zasluži potrpežljivost in prostor, da lahko predela svoje temeljne težave, ne da bi čutil pritisk ali obsojanje. Pokažite skrb in sočutje ter poskrbite, da bodo vedeli, da je okrevanje mogoče in da niso sami.

“Zakaj vsaj nekaj ne poješ?”

To ni preprosta izbira, ali jesti ali ne. Pogosto imajo motnje hranjenja le malo opraviti s samo hrano, ne uživanje hrane pa je simptom številnih drugih težav, ki so v igri in lahko vključujejo nizko samospoštovanje, osebnostne motnje, travmo ali telesno dismorfijo. Obstajajo tudi zapleteni genetski, biološki in družbeno – kulturni dejavniki, ki lahko vplivajo na posameznikovo sposobnost, da poje določeno količino ali vrsto hrane. Nekomu od zunaj se morda zdi, da gre za površinsko obsedenost s telesno podobo ali izbiro hrane, vendar gre za resno zdravstveno stanje, ki ga je treba obravnavati in spoštovati kot tako.

“Prekinite s prenajedanjem.”

Pogosta napačna predstava je, da je prenajedanje odraz pomanjkanja samokontrole ali volje. To ni res! Pogosto je posledica poskusa strogega nadzora nad prehranjevanjem, kar vodi le v občutek omejenosti in pomanjkanja. Če ste sredi epizode prepoznali navade prenajedanja in jih na to opozorili, bo to povzročilo globoke občutke sramu in zadrege. Zavedati se morate, da si nihče ne izbere motnje hranjenja, za posameznika pa določen namen, bodisi da je zanj oporna palica, način samopomirjanja v težkih trenutkih ali strategija spoprijemanja.

“Ampak, toliko lepega je še pred teboj!”

Motnje hranjenja se lahko razvijejo pri vsakem, ne glede na to, kje je na drugih področjih svojega življenja. S temi besedami namigujete, da ni nobenega utemeljenega razloga za to, da bi bil bolan. Vsak ima svoje edinstvene talente in sposobnosti, vendar nihče ni imun na težave s hrano, telesno podobo ali vsiljivimi mislimi.

“Samo iščeš pozornost.”

To preprosto ne drži, gre za zlobno predpostavko, ki degradira resnost motenj hranjenja kot duševnih bolezni.

Za osebo z motnjo hranjenja je najpomembnejše, da se z njo pogovarjate, da ji pokažete ljubezen in pripravljenost, da ji stojite ob strani ter pomagate na poti okrevanja.

Nasveti za družino in prijatelje

• Poslušajte.
• Skušajte razumeti.
• Povejte, da ni edina oseba s to motnjo.
• Ponudite konkretno pomoč, društvo, knjige, svetovalca.

Resnica je, da motnje hranjenja niso izbira. Če bi bile, se zanje osebe že na začetku ne bi odločile.