Številni uživajo v kriminalnih fikcijskih zgodbah, toda navdušenje nad fikcijo kaj hitro preraste v fascinacijo nad resničnimi dogodki in ljudmi, ki so ljudem prizadejali veliko škode. Ljudje radi gledajo serije o serijskih morilcih in zločincih, poslušajo podcaste na to temo in gledajo YouTube videe.

Toda, zakaj? Zakaj smo tako morbidno navdušeni nad serijskimi morilci?

Razlogov je več

Strokovnjaki in psihologi pravijo, da to niti ni tako nenavadno. Zanimajo nas namreč življenja drugih – iz tega razloga radi gledamo tudi resničnostne šove ali pa nas zanima, kaj se je zgodilo pri avtomobilski nesreči.

Pri serijah o serijskih morilcih prav tako lahko vidimo surovost človekovih čustev, od tistih, ki so obtoženi, do žrtev in svojcev, dobimo pa tudi vpogled v pravni sistem določene države, pravi David Green, profesor na britanski Pravni fakulteti. Serije o serijskih morilcih zato ljudem dajejo vpogled v to, kako deluje sojenje, na tak način pa tudi lahko raziščemo svet morilcev iz udobja lastnega doma. Ko je serije konec, ugasnemo računalnik in naše življenje je še vedno povsem običajno. 

Psihologinja Meg Arroll verjame, da lahko tako vidimo temne plati ljudi na povsem varen način, medtem ko psihologinja Emma Kenny pravi, da gledanje takšnih serij v naših telesih sproži različne kemične reakcije, obenem pa tako tudi sami sebi potrdimo, da je naše moralno razlikovanje med prav in narobe še vedno pravilno. 

Zanima nas, kakšno je življenje tistih, ki se temu moralnemu kompasu popolnoma odpovejo ali pa ga celo nikoli niso imeli.

Želimo si izvedeti, kaj žene morilca, da mori – delno zato, da bi izvedeli, kako se zaščititi in kako zaščititi svoje družine, po drugi strani pa nas fascinira odklonsko vedenje in to, kam takšno nemoralno vedenje pripelje. 

Kdo je v ospredju? Žrtve ali morilec?

Pri dokumentarnih serijah o serijskih morilcih pa se vedno znova pojavlja vprašanje, kako so morilec in njegove žrtve predstavljeni. Pogosto se najde kup oboževalcev, ki pri nevarnem morilcu ali morilki vidijo določeno stopnjo privlačnosti in karizme, ki lahko izhaja tudi iz tega, da je oseba izredno nevarna.

Že v času sojenja serijskemu morilcu Tedu Bundyju so se ženske zbirale na sodišču in čutile vznemirjenje ob vedenju, da morilec sedi v istem prostoru. 

Nekateri so se tako odzvali tudi na Jeffreyja Dahmerja, ki ga je v novem Netflixovem šovu zaigral Evan Peters. Dahmer – Monster: the Jeffrey Dahmer Story ni prvi v vrsti dokumenarnih filmov in serij, ki govorijo o kanibalu iz Milwaukeeja, glavnega mesta zvezne države Wisconsin. Režiser Ryan Murphy naj bi že znano zgodbo o Dahmerju, ki je umoril sedemnajst moških, večinoma temnopoltih, predstavil prav skozi oči žrtev ter ob tem poudaril krivdo rasistične policije, ki ga ni pravočasno ustavila. 

Čeprav so nameni dobri in je serija nedvomno gledljiva, na trenutke pa tudi izredno neprijetna zarad vseh podrobnosti, pa so številni kritizirali Netflix in režiserja. Ali so res razmišljali o žrtvah, ko so nazorno prikazali, kaj je Dahmer počel z moškimi, ki jih je zvabil v svoje stanovanje ali hotel?

Umori, ki jih je zagrešil Dahmer, ki so se zgodili med leti 1978 in 1991, so še zelo sveži in svojci žrtev so še vedno živi. Ti so bili šokirani in ogorčeni nad tem, da se je Netflix serijo odločil posneti brez njihove vednosti ali privoljenja, zaradi serije pa so se žarometi znova usmerili nanje ter na njihove tragične zgodbe.

Rita Isbell, sestra ene od Dahmerjevih žrtev, je v intervjuju povedala, da si je ogledala le del, ko je igralka DaShawn Barnes zaigrala njen jezen govor na sodišču. Isbell je povedala, da jo je to motilo, saj se ji je zdelo, da vse skupaj znova podoživlja. “Nazaj je prineslo vsa čustva, ki sem jih čutila takrat,” je rekla in dodala, da ni gledala cele serije.

“Ni mi je treba gledat. Živela sem jo. Točno vem, kaj se je zgodilo.”

Rita Isbell

Isbell je kritizirala tudi Netflix, ki svojcev nikoli ni kontaktiral, želela pa bi si, da bi šel ves profit, ki ga Netflix naredi s to serijo, v roke otrok žrtev. 

Je serija torej vredna ogleda?

Pomembno je omeniti, da omenjena serija o Dahmerju ni dokumentarna serija. Številni prizori in osebe so plod režiserja in scenarista, zaradi česar je še toliko težje zagovarjati takšno serijo. Četudi z dobrimi nameni in delno uspešno – mislim, da je vsakemu gledalcu jasno, kako problematično je bilo delovanje policije, ki je zgolj zaradi svojih rasističnih in homofobnih prepričanj omogočila moškemu bele polti, da še naprej mori – pa nam na koncu vseeno v spominu ostane le morilec. 

Z njim ne sočustvujemo, Peters ga zaigra šokantno dobro in dejstvo, da je Dahmer pri vseh svojih dejanjih povsem priseben, nas navda s kurjo poltjo. Igralska zasedba je odlična in serija je dobro posneta. V nas sproži najrazličnejše občutke in zavedanje, da so ljudje, ki so ga osebno poznali, še vedno živi, ter da so še vedno živi svojci žrtev, nas navda z nelagodjem, pa tudi z radovednostjo, ki navsezadnje le škodi ljudem, ki so vse skupaj doživeli.

Ne glede na to, kako gledljiv je šov, je navsezadnje nepotreben, saj prizadene svojce, zgodba, ki je polna vprašanj, pa dobi odgovore, ki si jih izmisli režiser. Kaj je Dahmer počel s svojimi žrtvami, kako jih je zvabil k sebi in kakšen odnos je imel do njih, nam nikoli ne bo znano. Zaigrani prizori so zato še toliko bolj boleči za svojce in posledično je celotna serija nepotrebna.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.