Ko partnerstvo postane težavno

Ko partnerstvo postane težavno

Ko partnerstvo postane težavno

Profimedia

V zadnjih desetletjih se vse več govori v javnosti o osebnostnih motnjah, prav tako se vse bolj zavedamo, kako te vplivajo na vsa področja življenja, vključno s partnerskim odnosom.

Čeprav se na prvi pogled zdi, ko prebiramo opise delovanja in vedenja, da je te motnje lahko prepoznati in opredeliti, pa je v realnosti to precej kompleksna naloga celo za strokovnjaka.

Začnimo z nekaj dejstvi:

  • Osebnostne motnje so drug izraz za manj zrelo obliko osebnostne strukture. Osebnostne motnje niso bolezen (za njimi ne zbolimo), temveč oblika osebnostne  strukture, »značaj človeka«, za katero je značilna pomanjkljiva zrelost ali izkrivljen razvoj določenih delov osebnosti, zaradi katerega se pojavljajo težave na treh pomembnih področjih: samopodoba in samovrednotenje (nejasna, razcepljena ali celo razdrobljena, negativna nestabilna itd.), medosebni odnosi  (nezaupanje, ambivalence, pretirano oklepanje ali zavračanje bližine, nestabilni ali konfliktni odnosi…) ter uravnavanje čustvovanja (preplavljanje s tesnobo ali drugimi občutki, čustvena nihanja, odsotnost čustvovanja, izbruhi…).
  • Ne – varne oblike navezanosti so značilne za osebe z osebnostnimi motnjami. Ne-varne oblike čustvene navezanosti  s starši ali skrbniki v otroštvu otežijo, izkrivijo ali celo onemogočijo ustrezno zorenje osebnosti in njenega delovanja. Ker je ta oblika zapisana v naši možganski strukturi kot vzorec, enak model odnosa potem ponavljamo v vseh naših odraslih odnosih, tudi v partnerskem.  Ne da bi se zavedali, iščemo take partnerje, ki bodo z nami tak odnos ponovili in ga s svojim odzivanjem in vedenjem tudi znova in znova ustvarjamo, v upanju, da bomo končno potolažili našo čustveno lakoto in pozdravili čustvene rane, a namesto tega  ponavljamo situacije, ki so nas ranile.
  • Osebnostne motnje so lahko različno intenzivno izražene. Poznamo tri ravni funkcionalnosti: nižjo, srednjo in visoko. Pri nižji ravni funkcionalnosti je te motnje relativno lažje prepoznati, čeprav se dogaja, da se lahko napačno diagnosticira kot bipolarno ali celo psihotično motnjo (ob kratkotrajnih psihotičnih prebojih). Srednjo, zlasti pa visoko funkcionalno raven osebnostnih motenj pa je precej težje ločiti od obrambnih reakcij sicer zrelejše osebnostne strukture.
  • Vsak med nami ima manj zrele dele osebnosti. To pomeni, da se lahko vsi odzovemo manj zrelo na nekaterih, bolj ranljivih  področjih našega čustvovanja ali delovanja. Vsi smo že kdaj reagirali kot majhni ranjeni ali razvajeni otroci, kadar  so zunanji ali notranji pritiski (»stres«) presegli zmožnosti naših obramb. Če to ni običajno odzivanje na določenem področju, potem to še ne pomeni, da gre za osebnostno motnjo.  

Različna izraženost osebnostnih motenj

Medosebni odnosi nizko funkcionalnih ljudi z osebnostno motnjo (bliže psihotični ravni) so kaotični, navadno kratkotrajni ter pogosto temeljijo na sadomazohistični dinamiki dominance in podrejenosti. Ti odnosi so polni konfliktov ter zapuščanja in vračanja. Ker je njihova čustvena regulacija zelo šibka, so izbruhi in aktivno agresivni/pasivno agresivni napadi nekaj vsakdanjega. Ženske večinoma uporabljajo pasivno agresivne napade (očitki, molk, izbruhi joka), pri moških pa se agresija pogosteje obrne navzven, proti drugim. Pogosta je tudi zloraba alkohola in prepovedanih drog, ki jih lahko v skrajnih primerih pripelje celo do življenja na ulici. Zaradi izrazite impulzivnosti in pomanjkanja meja se hitreje zapletejo v različna, včasih tudi nasilna, kriminalna dejanja, pogosto ne dokončajo šolanja, službo pa težko obdržijo za dolgo časa.

Srednje funkcionalni ljudje z osebnostno motnjo se v medosebnih odnosih se nenehno počutijo prikrajšani ali nerazumljeni in posledično nezadovoljni. Njihovi odnosi so polni konfliktov in nesporazumov, vendar si za partnerja pogosto izberejo človeka, ki jih oskrbuje – ali pa oni oskrbujejo njega. V odnosu se počutijo najbolj varni, kadar se jim zdi, da jih drugi potrebuje, da ne more brez njih. Ker ne zmorejo samostojnosti, jih ta pri partnerjih in tudi pri otrocih plaši, zato jo zavedno/nezavedno ovirajo ali spodkopavajo. Tako utegnejo pretirano ščititi in oskrbovati svoje partnerje in otroke, ti pa posledično ne razvijejo ustreznih zmogljivosti za spoprijemanje z življenjem. Preprosto rečeno, ker niso dovolj osebnostno zreli, da bi bilo samostojni, tudi svojih otrok ne morejo podpreti na tej poti.

V bližnjih odnosih so visoko funkcionalni ljudje z osebnostno motnjo pogosto zelo dominantni in zahtevni. Pričakujejo občudovanje in brezpogojno vdanost. Potrebujejo nenehno potrjevanje, sporočila, da vidite njihova prizadevanja. Privlačijo jih ljudje, ki jih lahko obvladujejo, okrog sebe zbirajo take, ki jih občudujejo in podpirajo, saj ne prenesejo niti najmanjše kritike ali celo drugačnega mnenja. Zanje je človek pomemben samo toliko časa, dokler se z njim povsem strinja in se jim podreja, takoj ko s tem preneha, pa postane povsem brez vrednosti in najhujši sovražnik. Partner je samo podaljšek ambicij takega človeka, ki mora slediti popolni predstavi. Zato lahko odnose hitro zavržejo in nadomestijo z novimi. 

Težave v partnerskih odnosih z osebo z osebnostno motnjo

Ker gre za zelo raznolik spekter težav in motenj, so tudi težave, ki se pojavljajo v medosebnih odnosih – torej tudi v partnerstvu – zelo raznolike, zato je partnerstvo z osebo, ki se spopada z osebnostno motnjo, težavno in zahtevno.  To sicer ne pomeni, da je nemogoče, vendar pa zahteva veliko razumevanja in potrpljenja, pa tudi jasne in stabilne meje ter veliko čustveno stabilnost bolj zrelega partnerja. Ta sicer lahko predstavlja korektiven odnos, varnejšo izkušnjo, za bolj ranljivega partnerja, vendar pa je to po navadi tudi istočasno veliko breme za zrelejšega partnerja.

Čeprav se pogosto sliši nasvet, naj bi se izognili ali zapustili partnerja z osebnostno motnjo, pa je (dolgotrajna) psihoterapija uspešna metoda zdravljenja osebnostnih motenj, čeprav zahteva veliko časa in tudi motivacije osebe, da veliko let  vztraja v terapevtski obravnavi.  Zlasti pri srednje in višje funkcionalnih oblikah osebnostnih motenj je s psihoterapijo mogoče pri tretjini oseb izpeljati rekonstrukcijo osebnosti in s tem tudi izgraditi zrelejšo osebnostno strukturo, pri ostalih pa po navadi dosežemo (trajnejše)  bistveno izboljšanje počutja in delovanja. Ta proces je še zlasti mogoče dobro izpeljati, kadar ima oseba, ki skuša izpeljati osebnostno zorenje, dobro podporo bližnjih.

Zato menim, da bi bilo bolj smiselno kot izogibanje odnosom ali zapuščanja partnerke ali partnerja, ki ga imamo radi, navzlic temu, da  je odnos težaven, doseči dogovor o vključitvi in vztrajanju v psihoterapevtskemu procesu, pri čemer včasih tudi zrelejši partner potrebuje sam podporo terapevta, da zmore vztrajati skozi ta dolgoleten proces. Šele v primeru, da tega partner ne želi ali v procesu ne vztraja, oziroma če se ponavljajo izbruhi telesnega ali psihičnega nasilja, je primernejša pot zaključevanje takega odnosa. 

Neredko pa se zgodi, da zgradita partnerstvo dva, ki se spopadata s podobno ali kompatibilno osebnostno motnjo. V tem primeru morata seveda oba izpeljati vsak svoj terapevtski proces, ki podpre osebnostno zorenje. Izkušnje kažejo, da vključitev obeh partnerjev v lastno psihoterapijo pogosto pomaga graditi kvalitetnejše partnerstvo, celo več, pri tem procesu sčasoma začneta podpirati in vzpodbujati drug drugega.  

Kako prepoznati osebnostne motnje pri sebi in pri partnerju?

dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih., psihoterapevtka Psyche

Program Partner 360 vključuje osebnostne teste, ki so dostopni na spletni strani, ki jih lahko rešujemo sami ali v paru s partnerjem. Povedo nam, ali so pri nas prisotne značilnosti osebnostnih motenj (specifičnih osebnostnih ranljivosti), paru pa poleg tega še povedo, kakšen partnerski odnos lahko pričakujeta glede na kombinacijo njunih specifične osebnostne ranljivosti, ki so značilne za posamezno odliko osebnostnih motenj.  Pozitiven rezultat testa seveda še ne pomeni diagnoze, opozori pa nas na naše individualne  ranljivosti, ki bi lahko izhajale iz teh težav.  Naslednji korak je odločitev za ustrezno terapevtsko pomoč.  Ker je mogoče ranljivosti, ki izhajajo osebnostnih motenj, sčasoma omiliti, v našem programu omogočamo ustrezen pristop za vsakega posameznika, saj se zavedamo, da smo vsak zgodba zase.  Tudi v primeru, da se v program vključita partnerja vsak od njiju potrebuje drugačen pristop, da lahko spelje svoj lasten proces zorenja,  zato ju tudi obravnavamo ločeno.  

Style. Več novic