Predstavljajte si, da srečate znanko, ki je očitno izgubila nekaj kilogramov. Skoraj refleksno izstrelite: “Vau, kako dobro izgledaš! Si shujšala?” Verjetno ste hoteli biti prijazni, a nevede ste vstopili na spolzek teren, kjer se komplimenti lahko preobrazijo v boleč opomnik na težko preizkušnjo.
Družba je postala obsedena s kilogrami. Shujšati pomeni “uspeti”, pridobiti težo pa, da si se zapustil in da ti nikakor ni mar za tvoje telo.
Nihče se ne vpraša, zakaj je nekdo izgubil kilograme, ampak preprosto domneva, da je to pozitivno in odraz nekega zdravega življenskega sloga. A resničnost je lahko povsem drugačna.
Izguba teže pogosto ni rezultat fitnes preobrazbe ali zdravega življenjskega sloga, temveč posledica stresa, bolezni, depresije ali celo žalovanja.
Nekoč sem na ulici mimogrede slišala pogovor dveh sosed. Ena je drugi namenila kompliment: “Kako super izgledaš, vidim, da si shujšala!” Nasmešek prve je nekoliko zbledel, preden je odgovorila: “Ja, ker se spopadam z rakom na dojki.” Soseda je za trenutek obmolknila, verjetno nepripravljena na tak odgovor. Ta trenutek mi je še kako ostal v spominu.
Kako pogosto ne pomislimo, da izguba teže ni vedno izbira, temveč posledica nečesa, kar bi si človek želel preprečiti?
Zvezdniško prilivanje na ogenj
V zadnjih letih je hujšanje postalo skoraj tekmovanje. Trend, ki ga narekujejo zvezdniki in vplivneži. S porastom zdravil, kot je Ozempic, in drugih “čudežnih” rešitev za hujšanje, smo postali toksični drug do drugega.
Namesto da bi poudarjali zdravje, poudarjamo številke na tehtnici. Namesto da bi slavili notranjo moč, občudujemo upad kilogramov, ne glede na vzrok.
Še dve leti nazaj smo lahko spremljali porast Body Positivity gibanja in vplivnic, kot so Ashley Graham, Remi Bader, Iskra Lawrence, ki so predstavljale močnejše postave, sedaj pa na modnih pistah in rdečih preprogah vidimo samo še blede okostnjake, ki ne izžarevajo prav nobene življenske energije.
Ta obsesija s pretirano vitkostjo se prenaša tudi na mlajše generacije, ki se zgledujejo po slavnih osebnostih in jih posnemajo, ne da bi razumele posledice.
Če ne bomo pravočasno spremenili načina razmišljanja, nas čaka katastrofa. Generacija mladih, ki bodo prepričani, da je vrednost človeka določena z njegovo telesno težo.
Ko videz šteje več kot tvoja osebnost
Pritisk, da moraš biti vedno bolj suh, da bi veljal za privlačnega, ni nekaj novega, a s trendi hitrih rešitev je postalo huje kot kadarkoli prej. Mediji in družabna omrežja poveličujejo idejo, da je izguba kilogramov sinonim za uspeh, ne da bi se vprašali, kakšno ceno ljudje plačujejo za ta “ideal”.
Izrazi, kot so “revenge body”, “snatched figure” in “glow-up”, so le prikrita kodna imena za eno stvar in to je vitkost.
Ko nekomu pohvalimo izgubo teže, ne vemo, kakšna je bila cena tega “uspeha”. Morda se ta oseba spopada z boleznijo, ki ji jemlje moč. Morda se bori z duševnim zdravjem in je izgubila apetit. Morda je v življenju doživela nekaj tako bolečega, da je hrana postala nepomembna. S komplimentom pravzaprav nagrajujemo trpljenje, čeprav tega sploh ne vemo.
Prav tako je v teh besedah pogosto skrito sporočilo: “Boljša si takšna, kot si zdaj.” Kaj pa, če bo ta oseba v prihodnosti ponovno pridobila težo? Bo takrat manj vredna? Bo izgubila tisti sijoči status nekoga, ki ga je družba označila kot uspešnega, ker se je pomanjšal?
Ko mi nekdo reče “ Ali si shujšala, dobro si videti!” se sama velikokrat vprašam, kako pa sem bila videti prej? Meni se zdi da ravno tako dobro, če ne še bolje!
Začnite z drugačno zgodbo
Namesto da nekoga definiramo skozi številke na tehtnici, raje opazimo druge stvari: “Deluješ srečna! Kako si?” ali “Všeč mi je tvoj nasmeh danes.” Takšni komplimenti ne pogojujejo vrednosti človeka s tem, koliko prostora zaseda v svetu.
Kajti prava lepota nikoli ne bi smela biti merjena v kilogramih! A rešitev ni zgolj v drugačnih komplimentih, temveč tudi v sprejemanju drugačnosti.
Čas je, da se oddaljimo od ozkih lepotnih standardov in začnemo ceniti telesa v vseh njihovih oblikah in velikostih. Pomembno je, da učimo mlajše generacije, da vrednost človeka ni odvisna od njegove teže, temveč od tega, kdo je kot oseba.
Namesto da obsedeno spremljamo spremembe teles drugih, se raje osredotočimo na to, kako se nekdo počuti, kako živi in kako prispeva k svetu okoli sebe.
Šele ko bomo sprejeli resnično raznolikost teles in lepotnih idealov, bomo lahko živeli v družbi, kjer komplimenti ne bodo povzročali bolečine, temveč bodo odražali pristno spoštovanje in sprejemanje sočloveka.
