Nekje v procesu tehnološkega razvoja, “napredka” in želje po boljšem življenju smo mnogi hiteli, da bi dohiteli, da ne bi zaostajali in da bi, četudi brez sape, tekli z istim tempom.

A ta hitrostna dirka se meni ne zdi prav nič življenjska. Prav nič prijazna in človeška. Zakaj smo nenehno v nekem stresu? Ali pa pod stresom? Življenje ne sme biti zgolj le šprint, le sopihanje. Na ta način namreč nikoli zares ne ujamemo cilja, uide pa nam vse, kar nam ob poti po kateri tečemo, življenje ponuja.

Ni časa. Ni časa. Ni časa. To je po mojem mnenju eden večjih nategov našega časa. Če ni časa za stvari ali ljudi, ki so nam pomembni, potem si ga moramo vzeti. Če ne gre, potem pač več v nekih zadevah ne smemo več sodelovati.

Ali pa … Moramo malo prečekirati naš sistem vrednot. So res v pravilnem zaporedju?

Če se najdete v teh besedah, potem tudi razumete občutek, ko vam postane jasno. Ko spregledate in ugotovite, da smo kljub napredku na eni strani, v marsičem drugje pravzaprav nazadovali.

Postali smo odtujeni od sebe, od iskrenih in polnih odnosov, od pristnih in globokih debat, od pozdrava sosedu in od tistih “malih” trenutkov, ki življenju dajejo veličino, kvaliteto in odraščanju spomine.

Pozabili smo, da je krmilo pravzaprav v naših rokah in da se lahko odločimo. Hodimo ali pa tečemo, ampak v svojem lastnem tempu. In ne nujno vsi v isto smer.

To mi je dalo misliti. Se o marsičem spraševati. O smislu, o bistvu, o globini. O tem, kako naprej? Oziroma, če rečem drugače. Kako nazaj? Nazaj k sebi, nazaj k večji pristnosti, k večjemu notranjemu miru?

Pozabili smo na tisti drugi svet

Namreč, pozabili smo tudi, da imamo še vedno na voljo tudi svet, ki nam vse to ponuja. Sestoji se iz mirnosti, spokojnosti in tišine. Predstavlja nasprotje sodobnosti in hektike/naglice, ki jo ta prinaša. Svet, ki je bil tam pred nami in bo za nami tudi ostal.

Ta svet nam ponuja drugo vrsto obilja, večdimenzionalno kakovost, prostor in čas za doživljanje življenja in trenutkov, ki štejejo. Svet, kjer se ne mudi in kjer za nikomer ne tečemo. Je na voljo vsem in nas sprejme z odprtimi rokami. Ponuja nam neskončne možnosti doživljanja, čutenja in poglabljanja. Inspiracijo in prostor za velike misli. Čudovite barve, razglede, lepoto in sožitje. Ponuja nam znanje, na vsakem koraku učno uro, ponos in ponižnost hkrati ter je v marsičem zdravilo za našo dušo, telo, um in srce.

Narava. Nam na dlani in s spoštovanjem na voljo vedno, ko jo potrebujemo. To je naša protiutež, možnost uravnavanja. Prostor, kjer vedno lahko vzpostavimo ravnovesje in se nazaj naravnamo. Se vrnemo k sebi.

Sem rojena in vzgojena v mestu, pravi blokovski otrok. Vonj po betonu in nenehen zvok avtomobilskih gum je del mojega otroštva, zato ne morem reči, da je narava v tem smislu moje prirojeno okolje. Je pa v zadnjem času in vedno pogosteje moja izbira, čim večkrat in na različne načine, moje pridobljeno okolje.

Čas, ko so bile praske znak zdravega otroštva

Imamo družinski vikend, v naravi. Zraven je potoček in gozd. Lahko le rečem, da je res lepo. Že od otroštva smo veliko zahajali tja in večkrat z veseljem “pobegnili” iz urbanega hrupa v vaški mir. Tja, kjer te zbudi sosedov petelin, kjer je vseeno kaj imaš oblečeno, važno da imaš dovolj visoke škronje, ker je na sprehodu treba prečkati potoček. Pomembno je, da imaš tudi košaro, če slučajno vmes kaj nabereš.

Ko si otrok, jemlješ stvari veliko bolj samoumevno. Za nekaj povsem normalnega. A življenje te pač posrka na mnoge konce in potem ugotoviš, da pozabiš na mnogo tistega, kar je bilo v otroških letih nekaj povsem običajnega.

Nič za to, pomembno je, da se potrudimo, primemo za krmilo in se zopet spomnimo.

Povsem instinktivno sem se pričela malo po malo in čim večkrat umikati v naravo, v okolje, ki je balansiralo moj nemir, ki ga v marsičem ustvarja nesmisel sodobnega časa. Obisk naravnega okolja me v občutku vedno vrne nazaj v čas, ko so bile praske in blatni čevlji znak zdravega otroštva, ko smo si na otroške rane pritisnili trpotec in ko smo kot otroci brezskrbno živeli v trenutku.

Takšno okolje mi vedno dovoli, da predahnem in da sem v svojem ritmu. Da se ustavim, ko me nekaj navduši. Tam lahko najdem drugačno perspektivo, drugačne rešitve in si uredim misli. Z nekaterimi se ukvarjam, druge pustim, da grejo mimo. To je moja vrsta meditacije in pogovora same s seboj. To me napolni in nahrani. Moj reset in balans.

Če se prepustiš, je narava v marsičem naše zdravilo za dušo srce, telo in um. Pravo ANTISTRES zdravilo.

Narava. Narava je edinstvena. Ne moreš je opisati, ker jo moraš doživeti. Je moj mir, moja jasnost, moje ravnovesje.

Ko sem bila mlajša, se mi je zdela velikokrat nepotrebna. Nekaj, kamor smo šli z družino čez vikend … stran od prijateljev, zabav in “cirkusa”. Oh, kako sem se motila. Z leti sem postajala vse bolj hvaležna za naravo. Bolj ko je svet postajal glasen, kaotičen, poln drame in puhlosti, bolj sem se odmikala v zatišje narave. Narava je uspela vse to nekako zbalansirati in umiriti. V njenem objemu je vse imelo svoj smisel.

Indijanci pravijo, da ne živimo v naravi, ampak z njo sobivamo. Pravijo, da po odgovore hodijo v naravo. In res. Če si se sposoben ustaviti in z njo preživeti nekaj časa, te odgovori najdejo.

Da ne govorim o njeni lepoti in občutku za estetiko. Na videz nič ni popolno, a vendar je vse prav tako kot mora biti. Perfect. Nahrani mojo dušo, um in telo. Ko opazujem naravo, velikokrat najdem navdih v obliki povsem življenjskih lekcij ali kreativnih idej.

Danes, ko sem bila na sprehodu v gozdu, sem opazovala prečudovito sceno. Gozd, v sivo rjavih tonih, poln gozdnih cvetlic. Kot gosta preproga vijoličnih, roza in belih cvetov, v objemu suhih listov v še jesenskih bež, rjavih in konjak odtenkih. Lepše, kot katerakoli slika in idealna kombinacija. Že rišem nov kos ANIMA oblačila.

Kako sem začela naravo umeščati v svoj življenjski slog

Ko sem kakšno slabo leto pred covidom pomirjena sedela na jasi ob gozdu in potočku, sem se odločila, da bom načrtno več časa preživljala v naravi in njenem miru ter manj v pompu in hrušču mestnega življenja. In to sem konkretno začela umeščati v moj novi življenjski slog. Razlika v počutju je bila očitna. Kaj sta to nemir in anksioznost?

In nato je prišel covid. Ahhhh … ne morem opisati, kako sem se veselila tistih dni, ko se mi je na mojem druženju z naravo priključila družina. Ko je bil cel svet ustavljen in prisiljen ostati doma. Mi smo to res izkoristili. Takrat smo se preselili na vikend in začeli skupaj odkrivati in se spominjati skrivnosti, ki nam jih šepeta narava.

Ni nas preganjala misel na čisto prehiter življenski tempo, ampak smo uživali v trenutku in čudežih narave.

Tako sem se z mami začela učiti vrtnarjenja in spoznavati nove veščine s tega področja. Sicer sem že prej kdaj nabirala regrat, gobe, kostanj, a smo znanje v tistem obdobju še malo poglobili in nadgradili. Tako sva se z Majo pobližje spoznali še z mnogimi drugimi rastlinami, sadovi narave in njihovo uporabo na različne načine.

Preizkusili sva na primer odličen recept z regratovimi popki. Nabirali smo smrekove vršičke, mavrahe, ozkolistni trpotec in koprive. Vse to sušili za čaje in kopeli, naredili sirupe ali pa ustvarjali nove recepte. Ko smo želeli nekaj prigriznit, smo stopili na bližnji travnik in nekaj nabrali ter potem pripravili malico. Prav zares poučno, zdravo in zabavno. Tudi za moje nečake.

Več kot vemo, bolj opolnomočeni smo

Tako sem začela spoznavati, kako prav res za vse raste rož’ca, kot je rekel Kosobrin. Narava me je začela navduševati na čisto nov način in kar naenkrat je bil tu cel svet, ki mi je ponujal neprecenljive zaklade. Na področju zdravja, kulinarike in naravne kozmetike. Od takrat do danes so minila skoraj 4 leta in po nešteto urah v gozdu, na travnikih, po 30 prebranih knjigah in nekaj sejmov kasneje sva se z Majo odločili navdušiti nad naravo tudi vas.

Tako sva ustvarili nov blog z imenom DIVJA LEPOTA, ki bo kmalu na voljo na najini spletni strani. Blog bo evidentiral najine izkušnje v tem procesu, znanje, ki ga pridobivava in ideje, ki se nama ob tem porajajo. Vse to želiva deliti naprej.

Gre za skupno odkrivanje skrivnosti narave. Več kot vemo in znamo sami, bolj suvereni in opolnomočeni smo.

Ali ste vedeli, da lahko jemo vrbove mačice in da so super nadomestek za aspirin? Ali pa da je šipek odličen za kožo?

Vse to in še več bova delili z vami. Ker nisva nobena profiča na tem področju, bo šlo predvsem za varne, enostavne, predvsem pa kreativne ideje, ki jih lahko ustvarimo sami. Pa naj bo to prigrizek, kopel, izdelek ali pa izkušnja, ki nas bo napolnila.

Se že veseliva našega novega skupnega potovanja v zatišje narave.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.