Lep prijeten septembrski večer, sonce zahaja, veter rahlo pihlja, jaz pa sedim na pijači (v vlogi starša, ki je zadolžen za varstvo otroka) in opazujem dogajanje v baru. K šanku pride punca in reče, da je prišla po plačo. Ko odhajam iz bara, vidim, da taista punca sedi za mizo z nekim fantom, ob denarnici in avtomobilskih ključih pa ima belo kuverto, ki je bila precej polna. Ne morem z gotovostjo trditi, kaj je bilo noter, a lahko si predstavljam.
Tudi sam sem še ne toliko let nazaj delal na enem projektu v gostinstvu in tudi meni so ponujali del plačila preko pogodbe, ostalo “na roke”, češ da je tako bolj “ugodno za oba”. Pa ne le v gostinstvu, da si ne boste mislili.
Še nedolgo nazaj sem delal v veliki medijski hiši in tako kot je bila medijska hiša velika, tako je bilo veliko moje začudenje nad tem, kakšnih praks so se posluževali, da so bili delavci zanje cenejši. Od serijskih pogodb preko s.p.-jev, čeprav je bilo z aviona videti, da gre za redno delovno razmerje, pa do minimalne plače ter popoldanskih s.p-jev. Skratka, “mutni posli”, ki se podjetju, ki obrača večmilijonske, celo desetmilijonske dobičke, vsekakor ne pritičejo. Če goljufajo veliki, zakaj ne bi tudi mali, kajne?
Ko POS-terminal čudežno “ne deluje”
Ko se na družinskem kosilu zagovorim z eno od mlajših družinskih članic, sicer še študentko, mi navdušeno razlaga, da ima novo službo. Ko jo povprašam, kako ji plačujejo, mi, kot da je to povsem samoumevno in stalna praksa, reče, da seveda z gotovino – na roke.
Ravno v sredo pride žena iz lepotilnega salona, kjer si je na novo uredila nohte, in mi začne razlagati: “Želela sem plačati s kartico, ker gotovine skorajda nikoli ne nosim s seboj v velikih zneskih, pa mi dekle na recepciji odvrne, da sprejemajo le gotovino.” Žena je odvrnila, pa saj vidim, da imate POS-terminal, zakaj ne morem plačati s kartico. “Joj, trenutno nekaj ne deluje.” Na koncu so se strinjali, da žena nakaže na nek XY-transakcijski račun, ki seveda ni vezan na poslovanje podjetja. O računu ne duha ne sluha.
Medtem ko je sedela v salonu, je vanj prišla še ena stranka in bila pri plačilu s kartico precej bolj vztrajna, tako da je receptorka le popustila in ji “dovolila” plačati s kartico – torej POS-terminal prav čudovito deluje. Nato pa je v salon prišla mama, ki je želela plačati še zapadle hčerkine storitve. Znesek 200 evrov. Želela je plačati s kartico, a ni šlo. Nikakor ne. Celo tako ne, da sta se dogovorili, da bo plačala z gotovino naslednjič. Zakaj si tako želijo gotovine, si lahko razlagate sami.
Na drugi strani žena pozna mlado punco, ki vse dela po pravilih, ima zaposleno še eno punco, dela čudovite nohte, plačuje drago najemnino, a zaradi nelojalne konkurence, ki ji očitno nihče ni pripravljen stopiti na prste, mora cene svoje storitve spustiti toliko, da posluje nekje okoli pozitivne ničle. A vendarle ni pripravljena početi stvari nezakonito, ker bi rada mirno spala in ker verjame, da se ji bo pošteno delo nekoč poplačalo.
“Inšpektorji do 9. ure še ne hodijo naokoli”
Vsakokrat ko servisiram peč v stanovanju, me serviser poduči, da bo brez računa 10-odstotkov ceneje. Pa se raje odločim za račun. Malce me grdo gleda, češ, no prav, saj ste vi ste na slabšem. Ne, gospod, nisem na slabšem. Z računom vas bom lahko preganjal, če bo kaj narobe. Drugič: z računom bom v državno blagajno nekaj prispeval, tako k boljšemu javnemu zdravstvu, šolstvu, kanalizacijskemu sistemu itd. Ne, s temi pari evri ne bom napolnil žepov politikov.
V številnih lokalih, tudi na območju Ljubljane, sem opazil, da do 9. ure zjutraj pogostokrat oglašujejo kavo za 1 evro. Kot zagrizen “kavoholik” si takšno kavico po za ljubljanske razmere zelo ugodni ceni precejkrat privoščim, še nikoli nisem dobil računa. Ob plačilu pa pogostokrat opazim, da gre tisti evro v posodico, lahko bi ji rekli kar poseben “črni fond”. Ko sem enkrat eno od šefic lokala vprašal, zakaj in kako to, da se tega grejo, mi je odvrnila nekako takole: “Saj veš, kaj pravijo, inšpektorji do 9. ure še ne hodijo naokoli.”
Vsi tisti, ki na takšne ali drugačne načine skrivate svoje prihodke, se morate zavedati, da pljuvate v lastno skledo. Tudi zaradi tega so čakalne dobe v zdravstvu daljše, tudi zaradi tega ne dobite izbranega vrtca za vaše otroke, tudi zaradi tega je šolska učilnica vašega otroka prenatrpana, tudi zato na upravnih enotah čakate več ur, tudi zato v vaši vasi še nimate kanalizacije itd.
To je le nekaj primerov iz vsakdanjega življenja, verjamem, da jih je še veliko več. Verjamem (in iskreno upam) pa tudi, da je veliko ljudi, ki tega ne počne in ki se striktno držijo črke zakona.
Glede na porast sive ekonomije, ki se dogaja praktično na vsakem vogalu, se mi poraja vprašanje, kaj počnejo pristojne institucije, ki ne kaznujejo niti velikih podjetij z milijonskimi dobički, kaj šele malih. Glede na razširjenost takšnih in drugačnih malverzacij, imajo verjetno tudi inšpektorji znance oz. celo prijatelje, ki pred državo kaj skrijejo oz. ne plačajo vseh dajatev. Jih morda na skupnih piknikih celo vprašajo za nasvet, kako to narediti? Upam, da ne. Iskreno upam, da ne. Ampak vendarle, če smo prišli do te točke, da je siva ekonomija že tako zelo pomešana med nas, potem smo kot družba zabredli. Zelo. Sami sebi kopljemo jamo, seveda pa se tega ne zavedamo. Ali pa se, pa si pri tem zatiskamo oči.
Pa iskreno ne vem, zakaj je temu tako. Ker nam je tako pomemben vsak evro več, ki smo ga pospravili v že tako polne žepe? Ali zato, ker se pri tem počutimo bolje, ker smo naokrog prenesli državo? Na dolgi rok si s tem ne delamo usluge, v to sem prepričan.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.