Lea Filipovič, ki jo Slovenci bolje poznamo kot Lepa afna, je bila ena prvih slovenskih vlogerk, ki je z vztrajnostjo in trdim delom danes ena najuspešnejših vplivnic na slovenskih tleh. Zadnja leta niza projekt za projektom in prav vsi se izkažejo za velik uspeh.
Do zdaj je bilo skoraj vse, kar si je Lea zamislila, povezano z modo ali lepoto (če odmislimo šolsko kolekcijo zvezkov in potrebščin), tokrat pa se je podala v kuharske vode.
V začetku maja je lansirala lastno linijo bleščil za ustnice, LALA by Lepa Afna.
Ideja se ji je porodila med pandemijo, ko so ljudje obtičali doma in kuhali. Takrat je začela še intenzivneje zbirati nasvete in recepte mame Bernarde Spalević, za katero pravi, da je fantastična kuharica.
Da ne bi njen talent ostal pozabljen v Lejinem predalu, je mami, ki je tudi njena poslovna partnerka in desna roka, predlagala, da skupaj izdata kuharsko knjigo. A kdo v teh časih jih sploh še kupuje v fizični različici, se je spraševala Bernarda in malce dvomila, da bo to ljudi zanimalo. Na veselje obeh se je motila.
Nista le mati in hči, temveč tudi sodelavki. Kako blizu sta si?
Lea: Tri vloge imava: mama in hčerka, sodelavki in prijateljici. V svojem podcastu sem mamo vprašala, v kateri vlogi sem bolj naporna, pa mi je rekla, da uživa v vseh. Ampak to je mogla reči pred kamero (smeh).
Bernarda: Neee (smeh).
Lea: Jaz jo zelo spoštujem kot mamo, ker doma nismo imeli nekega presežka ali pa bogastva, ampak vedno je naredila tako, da sem jaz imela občutek, da imam vse. Vedno se je borila in me podpirala, ko sem denimo izrazila željo, da bi bila igralka. Vem, da si tega zame v resnici ni želela in bi raje videla, da si izberem kaj drugega, ampak je stiskala pesti zame, ko sem šla na sprejemne izpite na AGRFT in je bila prva, ki me je poklicala in spraševala, kako mi je šlo.
In kako ti je šlo?
Prišla sem do top 15 in med zadnjimi petimi izpadla. Od skupno 120. Zdaj sem pa tukaj, zdaj sem pa “afna” (smeh). Danes lahko rečem, da je res bolje, da se takrat ni izšlo, saj je AGRFT umetniška smer in se moraš res osredotočiti. Pri tem, kar delam zdaj, pa sem lahko popolnoma jaz. To mi je bolj pisano na kožo.
Pravita, da sta tudi prijateljici, ampak kako daleč gresta pri stvareh, ki si jih povesta? Imata kakšne prepovedane teme?
Lea: Prepovedanih tem ni, morda jaz malo bolje pazim … Ne vprašam jo pa za čisto vsak nasvet in grem raje h kakšni drugi prijateljici. Pa ne gre za to, da bi bila mama obsojajoča, ampak bi jih rada kdaj kaj prihranila. Varujem jo pred “mama glavoboli” (smeh). Raje vidim, da jih zaradi mene nima in o tem predebatiram s prijateljico na kavi.
Bernarda: Torej greva po tem na kavo? (smeh)
Lea: (smeh) Navsezadnje sva še vedno mama in hči.
Bernarda: Pozna se tudi medgeneracijska razlika, čeprav je majhna.
Kolikšna je ta razlika?
Bernarda: 19 let. Vseeno sem bolj mama kot prijateljica. Nisem čisto nezahtevna in brez strahu.
Lea: Ja, mami je vedno strah! Če bi ji jaz povedala vse svoje težave in strahove … to ji hočem prihranit, da lahko ponoči spi. Da je ne skrbi, kljub temu, da se v moji glavi kdaj odvija kakšen cunami. Za to imam prijateljice.
Bernardo in Leo smo vprašali tudi o njunem največjem sporu do zdaj, ki je nastal prav zaradi hrane. Ta je bil tako velik, da se je Lea skoraj odselila od doma. Preverite v spodnjem videu:
Vajina povezanost vaju je pripeljala do tega, da sta skupaj napisali kuharsko knjigo. Kako je nastala?
Bernarda: Idejo zanjo je dobila Lea med pandemijo, ko smo bili vsi doma za štedilnikom, a knjiga se je začela “pisati” že veliko prej, ko se je Lea odselila. Dnevno me je klicala in spraševala, kako se kaj skuha. “Halo mami, kako to narediš? Kako si zadnjič tole pripravila?” (smeh)
Lea: Recimo polnjene paprike ali jota. Ampak to je vedno razložila na enostaven način, češ, da daš to samo kuhati in lahko vmes počneš druge stvari. Ta pristop mi je res približala, da je vse videti enostavno.
Bernarda: Na takšen način so tudi napisani recepti v tej knjigi. Lea si je namreč vse moje napotke pridno zapisovala in hranila v svoji mapi.
Lea: Moja mami je res fantastična kuharica, zato nam drugim v družini ni bilo potrebno kuhati, ker če nekdo tako obvlada … Hkrati pa je vedno imela pristop, da je vse enostavno, zato se drugi nismo vmešavali. Ko sem šla na svoje, pa sem ugotovila, da sama nisem znala skuhati skoraj nič, zato sem jo klicala vsak dan. Vse postopke mi zna opisati na tako preprost način, meni pa po njenih navodili vse zelo dobro uspe. Nato se je zgodil lockdown, hkrati pa sem opazila, da so bili recepti na mojih kanalih zelo dobro sprejeti, ljudje so se res pozitivno odzvali. Potem pa se je zgodilo spontano, kot se dogaja z vsemi mojimi idejami – malo morajo dozoreti. Prišel je prvi lockdown in se mi zgodi preblisk. Tako sva začeli delati najino kuharico.
Kako gre prodaja knjige?
Lea: Mami je čisto v šoku.
Bernarda: Kadar se z Leo lotiva česa skupaj, narediva neko napoved, sami pri sebi. In jaz sem bila tukaj zelo zadržana. Na to sem pristala, ker mi je Lea dejala, da noče, da bi ti recepti ostali v predalu, da hoče, da grejo v svet. Sem rekla, ok.
“In že prvi dan, ko so začela prihajati prva naročila, sem bila res presenečena. Ljudje res še kupujejo kuharske knjige! Pa saj imajo vse na spletu. Nisem si mislila, da človek sploh še kupi pravo kuharsko knjigo. Res sem bila neverjetno pozitivno presenečena.”
Bernarda
Lea: Je pa res, da je privlačna tudi najina zgodba, da sva zbrali moje najljubše mamine recepte. Zbrala sem tiste prave domače okuse, primerna je za čiste začetnike, pa tudi za tiste že malo bolj strastne kuharje. Tudi za takšne se najde kakšen recept, ki ga sigurno niso poznali.
Bernarda, so to čisto vaši avtorski recepti?
To so recepti, ki jih jaz znam skuhati iz glave in ki jih redno pripravljam. Je pa to samo peščica, Lejin nabor.
Lea: Štiri poglavja so: Jedi na žlico, Paštice, Malo mešano in poglavje Cukr mi je padu, ki je pa najdaljše. Vsa družina ja namreč zelo sladkosneda.
Bernarda, pravite, da je vam vse enostavno. Pa vam je vseeno kdaj kakšna jed spodletela?
Ja, je (smeh). Marsikatera. Recimo, ko sem prvič delala japonski cheesecake. Ta mi je prvič čisto spodletela.
Lea: To je najbolj zahtevna sirova torta, posebna je pa zato, ker je res puhasta.
Bernarda: Izgleda kot ena gmota biskvita, ampak je kot pena, slastna. Prvič si jo je za rojstni dan zaželel Lejin Anže, ki je zelo sladkosned.
Lea: Videl jo je v slovenskem MasterChefu, kjer je tekmovalcem tudi delala preglavice.
Bernarda: Gre za postopek, ki je res zapleten, v gramih treba tehtati vse, od limonine lupinice do rumenjakov. Nič ni “na približno”. Vse sestavine sem tehtala, edino jajc ne, pa bi mogla tudi to. Peče se v treh delih, toliko minut na toliko stopinj Celzija, potem toliko minut na več stopinj. Ampak ne gre za običajnih 15, 20 ali 30 minut, tukaj gre za 7 minut, potem 6, potem pečico odpreš in pustiš odprto s torto notri.
Je v drugo potem uspela?
Je, bila je fantastična.
Lea ima rada celo vampe, ji te tudi pripravite?
Tudi. Naredim res dobre. Jedel bi jih vsak, ki jih ne je, če bi si jih dovolil poskusiti. Ali pa je jedel slabe.
Lea: Predsodek je. Mamini so res dobri.
Je kaj takega, česar nikoli ne jesta?
Bernarda: Lea načeloma nima rada ričeta. Čeprav ga je pred kratkim jedla in se spraševala, zakaj ga ne mara (smeh). Potem je ugotovila, da jo je morda motil spomin na dimljeno meso, ki ga je dodajala babica.
Lea: Pa tudi ješprenja ne razumem čisto. Ampak ga pojem, ni pa preferenca.
Ste jo morali kot otroka kaj pretentati, da je kaj pojedla?
Bernarda: Vedno. Ona do devetega leta ni nič jedla. To smo se zelo namučili. Ko sva opustili dojenje, ni hotela niti po flaški, kasneje od hrane pa samo bele stvari.
Katere bele stvari?
Testenine brez vsega, morda samo s parmezanom, bel kruh in palačinke brez vsega. Nič namazane.
Še dobro, da zdaj vsaj kaj jé (smeh).
Bernarda: Ja, zdaj jé vse (smeh). Zdaj je cela gurmanka.
Lea: Zdaj je pa problem, ker se kilogrami kar nabirajo. Sploh med covidom se je človek malo polenil in najboljša dejavnost je od hladilnika do kavča.
Lea, z Anžetom veliko potujeta in na potovanjih rada dobro jesta. Si kdaj naletela na kakšno jed, ki je nisi hotela poskusiti?
Ob tem se najprej spomnim Tajske, kjer na tržnicah prodajajo res nešteto stvari. Človek sicer najprej jé z očmi in tisti ščurki me niso zamikali, to sem samo posnela za vlog. Ampak mislim, da me niso zamikali zato, ker imamo ob tem spet nek predsodek. Tam so imeli tudi sadež durian, ki ima zelo močen vonj. Sem ga poskusila, ampak mi ni bil všeč, sem ga pljunila ven. Nekih okusov pač nismo navajeni.
Bernarda, katero jed pa Lea najbolje pripravi?
Jota. Naredi jo bolje od mene.
Lea, kaj pa tvoja mami najbolje pripravi?
Vse pripravi odlično. Lahko govorim samo o testeninah, o jedeh na žlico, pečenkah, … da o sladicah ne govorim. Recimo, njen “twist” na prekmurski gibanici je božanski.
Kakšen je ta “twist”, pa lahko preverite v njuni kuharski knjigi.
