Prav ta ikoničen mimohod mu gre blazno na živce, saj se nikakor ne more otresti svoje pojave. Jaz pa uživam, ker jo z užitkom požiram. 

Stoično, po moško, postoji pred temačnim prostorom, v katerem se kot edina svetla stvar bohoti njegov bel klavir; v drugem kotu pa bogat pušeljc rož, ki pripovedujejo, da jih je najverjetneje prejel v znak velike hvaležnosti.

Nad njimi je tudi slika portreta originalnega gobelina, ki je sicer pozicioniran nad klavirjem. To kopijo postavi drugam, saj ga postavitev spominja na pogreb – na katerega pa s svojimi rosnimi šestdesetimi ne rabi niti pomisliti. 

Če kaj, je zdaj postal gospod, ki jih je, kot pravi sam, vedno občudoval. Gospod, ki se zna tudi držati gosposko. Gospod z veličastno začetnico M. 

Čestitke za 60. rojstni dan! Kako se počutiš ob tem jubileju?

Hvala! No, šele dva dni sem star 60, tako da, nimam še veliko izkušenj. A se počutim bolje, kot sem se pred 20. leti. Nimam kakšnega velikega načrta, kako živeti polno življenje. Zdi se mi, da me življenje dohaja dan za dnem, kar me morda ohranja pri življenju (smeh).

Morda pa je rock and roll način življenja tisti, ki ohranja tvoj duh?

Moj način življenja sploh ni vznemerljiv. Večinoma sem ali v studiu ali doma, redko kam grem. Zelo rad sem tukaj v studiu. Zdi se mi, da se je delo in domače življenje združilo v eno.

Po desetih letih si izdal novi album, ki so ga oboževalci nestrpno pričakovali. Si postal nekakšen jasnovidec? Vsakič, ko razložiš koncept svojega novega albuma, se ta uresniči. Nosiš v sebi poseben talent, kot npr. Tesla, ki je vedel, kako se bodo stvari razvijale?

Tako hud kot Tesla pa nisem. Čeprav mi je bila pa všeč njegova lastnost, da je v glavi sestavil vse, da za to ni rabil empiričnih dokazov. To je domena lenuhov, ker če računaš, si moreš vzeti čas, imeti moraš fokus in disciplino.

Nimam pojma, kakšna bo prihodnost, moj dialektični pogled na sedanjost je vezan na opazovanje, ker imam verjetno več časa kot ostali ljudje.

Nisem namreč toliko vpet v nek tradicionalen način življenja v smislu, da si predan službi in da na koncu nimaš časa gledati in razmišljati. Zanimajo me stvari, ki jih večina spregleda. Večinoma gre za nepomembne in `blesave` stvari, ampak meni padejo v oči in največkrat iz tega naredim zgodbo. Iz teh olupkov, ki jih vidim.

Izdal si dve pesmi iz novega albuma Alpe Adria Club, kjer je tudi pesem Hišica. “Bim, bam, bom” res odzvanja. Se tu skriva kakšen globji pomen? 

Včasih mora človek potovati (recimo v Afganistan in nazaj), da spozna, da sosednji pašnik ni vedno najbolj zelen. Zrel sem bil, ko sem spoznal, da ima Slovenija posebno čarobnost in lepoto, ki je drugje ni. Na primer, dalmatinci pogosto nimajo odnosa do morja, ki ga vidijo vsak dan. Vseeno jim je za tisto slano vodo.

Mi, ki prihajamo tja, ga občudujemo. Tu živimo v raju, ampak ko se vsak dan zbujaš v raju, ti ta ne pomeni veliko. No, mene je presunilo, kako je tukaj lepo in te plošče sem se lotil zato, ker z novimi občutki vidim svojo okolico.

Všeč mi je, da si drzen in koncert vsako leto postavljaš na 25. december. Se kdo obregne ob to?

Seveda, samo jih potolažim, naj se nikar ne vznemirjajo, ker je to državni praznik in praznik je za praznovanje. Tega datuma so se spomnili štajerci, ker je bil prvi dve leti božični koncert v Mariboru in se preselil v Ljubljano, od Cvetličarne do Gospodarskega razstavišča in nenazadnje do Stožic.

Če bi bil v občinstvu, kje bi sedel?

Ne bi bil v občinstvu, če sem čisto iskren. Stožice ponujajo veliko prostora za ljudi in različne učinke, vendar to ni koncertna dvorana, gre za športno dvorano. Kakor se trudimo, da umestimo odlično zvočno izkušnjo, ne dosežemo vedno popolnosti, ker akustika dvorane ni optimalna. Zato nisem preveč navdušen nad velikimi koncerti.

Če bi šel na koncert, bi raje izbral manjše, med 500 in največ 2.500 do 3.000 ljudmi. Križanke so čudovit prostor za doživljanje izvajalca, ki ti je všeč. Na splošno nimamo pravih koncertnih dvoran, temveč športne objekte.

Koga bi si želel ogledati med izvajalci? Koga sploh rad poslušaš in ali imaš čas za obisk koncertov?

Nisem ravno ljubitelj množic. Ko sem bil na koncertu Bowieja v Zagrebu, se spomnim le gužve, ne pa nastopa; izkušnje ne morem opisati. V spominu mi je ostal koncert UB40, tudi če nisem bil na prav veliko velikih koncertih. Zdi se mi, da so bili nekaj posebnega, pa je to bilo že pred 30 leti ali več.

Si modna pojava; ali si vedno urejen ali te kdaj zasledimo tudi v trenerkah?

Redko se pojavljam v trenerkah, a se zgodi.

Karl Lagerfeld je dejal, da kupovanje trenerk pomeni, da si obupal nad življenjem…

Mislim, da je v tem kar nekaj resnice.

Ali se mora “džentlmen” vrniti? Zdi se, kot da si zadnji Mohikanec na tem področju; tvoj stil nosi malo italijanskega melosa.

Moja generacija je odraščala konec 70-ih in 80-ih let, oblačili smo se v Italiji in pogosto so nas označevali za “šminkerje”. Takrat so bili šminkerji in punkerji in jaz sem bil šminker. Vedno so mi bili všeč dobro oblečeni moški, občudoval sem jih.

Italija, ki je tako blizu, je epicenter vsega, kar imam rad—dobrih modnih oblek, estetike in kulinarike. Vse to imamo pred nosom, zato smo mi šminkerji vedno hodili v Italijo, drugi pa v Avstrijo. Strašansko so mi všeč dobre stvari in imam nek okus, ki ga ne znam povsem definirati; na primer, Dolce & Gabbana – vse bi vzel.

Kako velika je tvoja omara? Je prostorna?

Ni tako velika. Redno odstranjujem stare stvari, ki jih ne nosim več, tako da ni prenatrpana. Ne gre za to, da sem se kdaj kaj naučil pa začel dobro oblačiti, nekako ti mora to dogajati.

Jaz sem od majhnega občudoval moške, ki so bili dobro oblečeni. In kako so hodili. To sem rad opazoval in to počnem še danes. Morda sploh ni toliko pomembno, ampak je ena od majhnih stvari ali pa neumnih malenkosti, ki jih zelo opazim.

Moda te lahko osreči, kajne? To je gotovo nek notranji motiv. Ko zagledaš dober suknjič, te presune, morda pa z njim kaj poveš…

Ne, nič ne povem. Rad se oblečem v kakovostno obleko, ki mi pristoji na postavo. Tudi, da je letom primerna (no, ne vse) in to mi naredi eno zadovoljstvo. Sem v letih, ko si rečem; “Pa dej se zrihtaj in uredi”. 

Rekel si, da so te navduševali gospodje. Kako je bilo doma? Te je tudi mama lepo oblačila? Si navdih našel od drugod? 

Moji strici so bili izjemni šminkerji in že kot majhen sem prejel zlate verižice, ker so jih vsi nosili. Seveda moraš imeti odprto srajco, ko nosiš verižico, takšna so pravila.

Pa “ljubavni” tepih? 

Ljubavni tepih… je kar je, ampak način hoje, način, kako moški stoji na miru in da to nekako izgleda. 

Če bi te vizualno preučili, bi hitro ugotovili, da imaš vedno na sebi dober pas, klobuk in nakit…

Metka Albreht je z menoj že vrsto let in si tudi kaj skupaj zmisliva, ampak, ker me že tako dobro pozna, mi prinese stvari pokazati in hitro vidi, če mi je zadeva všeč ali ne. Ne bi mogel sam, ker biti oblečen na odru pomeni veliko angažiranja, da ne ponavljaš oblek, ki jih tudi hitro obrabiš. Metka mi odnaša velik del. 

Že veš, kaj boš oblekel za koncert ali ne smeš razkriti? 

Če bi vedel, kaj bom oblekel, bi ti izdal. Malo še razmišljamo, ali bo “flashy” ali ne.