Mama na Starševskem čveku je imela rahlo nenavadno vprašanje, kje lahko sinu za učenje zdravstvene nege, kupi Ančko. »Sin je na srednji zdravstveni in, da bi lahko vadil praktični pouk povijanja, oživljanja, … kar koli je že treba, bi mu raje kupila lutko. Kje lahko kupim, če so trgovine zaprte?«
Ker je šlo očitno za napačno rabo besede Ančka, katere prvotni namen je seksualne narave, so se mnogi pošalili na avtoričin račun. »Ne rabiš mu kupovat. To bodo trenirali v šoli, ko bo konec korone,« je napisal en izmed uporabnikov, drug pa dodal: »Ponavadi niso mame tiste, ki bi sinovom rihtale prostitutke. O zaščiti pred boleznimi ga pa kar sama pouči.«
Mnogi so priskočili na pomoč z povezavami do lutk, ki so namenjene oživljanju.
Večini uporabnikov se je sama prošnja zdela duhovita in so menili, da gre le za ‘foro’. Ostali pa so poudarjali, da se vaje za zdravstvene smeri študija izvajajo na živih posameznikih. Previjanja, povijanja in zlomi se na vajah vadijo na kolegih, za oživljanje pa obstaja lutka do pasu, ki se ji zagotovo ne reče Ančka.
»Toplo ti priporočam, da greš na kak tečaj prve pomoči. Očitno še nikoli nisi bila, ker nimaš pojma za kaj se Ančke uporabljajo. Namig: za učenje oživljanja – masaža srca, umetno dihanje. In pri recimo masaži pokajo rebra. Torej kako boš to poskušal na živem človeku? Povijanje rok in nog: to pa se dela na živih ljudeh. Ne na Ančkah,« je povedal eden izmed uporabnikov.
Konec koncev, pa je to naloga sina, da si nekaj takega priskrbi sam: »Točno tam, kjer jo bodo kupili njegovi sošolci. Sicer so jim pa v šoli svetovali, kje se to dobi , mar ne? Sicer ima pa jezik, pa naj vpraša profesorico.«
Pri stvareh, ki se dotičejo študija in materialih, ki jih otroci potrebujejo, je morda prihodnjič kar bolje, da se pozanimajo sami. Če ne se hitro lahko zgodi, da pride do (duhovite) jezikovne napake.