Ne glede na to, kam me uvrstite – dejstvo je, da sem odraščala v časih in razmerah, ko sta bila internet in mobilna tehnologija še nekaj novega – eden mojih prvih spominov je vrtenje kasete z radijske igro o Zvezdici Zaspanki, kasneje je bil moj prvi telefon rabljen Sony Ericsson od tete, ko smo prvič dobili rabljeno škatlo od računalnika, sem lahko pol ure dnevno igrala Chicken Run videoigro, ki mi jo je posodila soseda, dokler me ni mati spodila stran, ker je morala nujno pregledati službeno disketo. Na televiziji smo imeli štiri programe in TV Dober dan je bil moja najljubša serija. 

Čeprav imam spomine na vse to, se prav tako spomnim vseh tehnoloških napredkov, ob katerih sem praktično odraščala. Prvi mp3 predvajalnik, prvi CD-ji, prvi telefon z Bluetooth funkcijo in roza Motorola, ki si jo bom verjetno vedno želela. Sem otrok prehoda in brez tehnologije si danes življenja praktično ne morem predstavljati. 

Včasih se zdi, da je s tehnologijo vse tako enostavno in dostopno. Takoj ko se zbudiš, pogledaš družbena omrežja, po možnosti celo dobiš obvestilo o pomembnejših dogodkih. Ne glede na to, kako zelo sem po eni strani hvaležna, da živim v času, ko mi je vse to omogočeno, pa včasih še vseeno pogrešam tisti pretekli čas, tisto otroštvo, ko se mi je zdelo, da nimam nič in hkrati je bilo to dovolj.

Ta moja nostalgija včasih malo skače – z začetka tisočletja (pred tem se, iskreno, ne spomnim dosti) se preseli na desetletje kasneje, na začetke Instagrama, Twitterja, Snapchata. Kakšen dosežek je to, da sem imela svoj profil že takoj na začetku? Telefoni so bili vse boljši (pogrešam te, Samsung Ace, ki ga je imela polovica razreda), moje piratske sposobnosti gledanja serij prek računalnika so mojim staršem dale vedeti, da sem zagotovo računalniški genij (nisem, danes tako redko gledam televizijo, da imam težave z upravljanjem z daljincem). 

Čeprav sem skozi leta opazila, kako težje se starejše generacije privajajo na tehnološke napredke in s kakšno lahkoto in radovednostjo to počnem jaz, še toliko bolj pa moji mlajši sorojenci, se zavedam, da je odraščanje v razmerah, v katerih sem odraščala, v resnici privilegij in ogromna sreča. Toda kdaj drugič med vožnjo po radiu zaslišim pesem, ki me takoj vrne v otroštvo, me spomni na specifičen občutek izpred več kot dvajsetih let in prevzamejo me nostalgični občutki, ki jih včasih stežka razumem. 

Kajti ne glede na to, kako zelo si včasih želim spet podoživeti tisto otroštvo, se preprosto ne morem odlepiti od tehnologije. Ne gre niti za zasvojenost (govorim sama sebi), gre preprosto za dejstvo, da je vse na spletu. Ta omogoča, da lahko celo delamo na daljavo, smo v stikih z ljudmi na drugem koncu sveta in zapravljamo čas z gledanjem ljudi, ki svoja življenja javno delijo. Toda zakaj? Da odmislim svojega? Da se primerjam z drugimi? 

Primerjanje z ljudmi, ki jih vidimo na družbenih omrežjih, je verjetno eden od najslabših plati napredka tehnologije in verjamem, da je bilo vseeno bolje odraščati brez dostopa do interneta.

Obenem pa je fascinantno gledati mlade, najstnike, ki nenadoma čutijo potrebo, se primerjajo z nami, ki smo v poznih dvajsetih, tridesetih. Naenkrat se na spletu na veliko prodajajo pozabljene stare Nokie, telefoni na preklop, stari fotoaparati in kamere na kaseto … in nič ni bolj bizarnega od tega, da na TikToku vidiš video, v katerem najstnica pravi, da si želi, da bi lahko bila najstnica leta 2012, ko so bili One Direction še skupina. Halo, minilo je deset let, kako lahko že romantizirajo moje otroštvo?

Zdi se, da se mladi danes zavedajo, da imelo (semi)analogno življenje svoje prednosti, medtem pa se sama soočam s spoznanjem, da je bila moja generacija generacija poskusnih zajčkov, ki so se učili uporabljati tehnologijo ter videli vse njene grde plati brez omejitev in pravil. Vse to je bilo tudi za nas na nek način zelo travmatično – vse objave tipa “Lajkaj moj post in te ocenim” in pa temačno obdobje trenda ask.fm, ki so lahko močno načele samozavest in samopodobo najstnic in najstnikov, da Tumblrja in pornografije ne omenjamo. 

Današnji najstniki se soočajo s podobnimi stvarmi, morda samo na drugačen način. Če smo takrat z veseljem objavljali in delili svoje naključne misli po Facebooku, je danes pritisk, da smo prisotni na družbenih omrežjih, neznanski. Kljub temu, da se vračajo trendi, ki pravijo, naj bo Instagram objava skupek različnih fotografij, za katere ni potrebno, da so perfektno sfiltrirane, pa je pričakovanje, da objavljamo stvari, ki bodo dobile všečke in sponzorske pogodbe, še toliko večje. Prav tako velja prepričanje, da če te ni na družbenih omrežjih, ne obstajaš, in kadar spoznam koga, ki pove, da nima družbenih omrežjih, celo pomislim – okej? Kaj je narobe s tem človekom? 

Verjetno se danes vsi mladi, milenijci in gen Z-jevci, spopadamo z nasprotujočimi si željami po tem, da se končno odklopimo od vseh naprav, da zbrišemo aplikacijo TikTok s telefona, začnemo brati kupe knjig, ki jih neprestano kupujemo, toda si zanje ne vzamemo časa, ter na drugi strani neko čudno potrebo, da bi morali objavljati več. Če so sošolke s faksa lahko vplivnice, bi morda lahko uspelo tudi meni?

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.