Na forumu starševski čvek se je razvila debata med mamami o otrocih z ADHD in Aspergerjevim sindromom. »Kako ste se sprijaznile s svojimi otroci? Tako me srce boli , ker se v družbi ne obnaša normalno in ker nima nobenega prijatelja. Včasih imam občutek, da me bo pobralo. Pa je drugače tako simpatičen on inteligenten otrok. Bojim se, kaj bo šele v srednji šoli,« je napisala zaskrbljena mama.

Ena izmed mam, ki ima prav tako otroka z aspergerjevim sindromom, je odgovorila, da ima svojega kljub vsem posebnostim rada. »On ni nikoli trpel, trpeli smo starši. Bila sem vedno mama na tapeti. Sedaj je lažje ko gre proti 22 letu. Odraščanje pa je bilo ful stresno za vso družino, ampak smo zmogli, zmagali. /…/ Sedaj je študent. Zadovoljen, prijateljev nima, punce nima, je brihten. Ko konca študij, upam, da se bo zaposlil, drugače pa smo mu privzgojili delovne navade, rad fizično dela, pravi, da ga to sprošča. Važno je samo to, da je on zadovoljen.«

Druga mama pa je povedala, da pametnih nasvetov sicer nima, je pa opisala kako oni preživijo: »Vsak dan zajameš na novo! Se trudiš z njim, ga vzpodbujaš, krepiš, tu pa tam kaj namensko spregledaš, mu daš čas in ga mu vedno znova poves kako poseben je; zlat, prijeten, pameten, sladek. Ker v vsem kaj se dogaja, najbolj trpi on. Ostale “vojne” ki se pa dogajajo v šoli (ker npr.ne sedi pri miru, ker ni dovolj tiho,..) tisto pa rešujemo z učitelji sprotno. Z veliko razumevanja; mi do njih in sedaj tudi oni do nas. Doma pa; čim več športa (žoge, kolesarjenja in svežega zraka nasploh). Sedaj je star 7. Zaenkrat bi rekla, da je vsako leto malo težje. Pravijo, da se po 12 letu začnejo zadeve malo umirjat. No, tam se nekaj časa ne bomo. Sprejmi ga taksnega kot je; in ko ti bo to uspelo se bosta bolje povezala in lažje shajala. Svet teh otrok ne razume, naj se doma počuti toliko bolj sprejetega.«

Drugi starši so večji problem

»Tudi jaz nimam otroka s tako diagnozo, je pa na igrišču en otrok s posebnimi potrebami, na videz cisto navaden, a vseeno poseben in me srce boli, ko vidim, kako se drugi starši obnašajo do njega in njegove mame! Nekajkrat sem se postavila v bran, ampak me zal ne jemljejo resno. So pa to se predšolski otroci, tako da se doma se ne obiskujejo.«

»Nimam otroka s to ali podobno diagnozo, pa me je srce bolelo zaradi sošolca od mojega sina, ker so se sicer nekateri otroci (tudi moj) družili z njim, pa praktično vsi starši niso dovolili, da ga njihovi otroci povabijo k sebi na obisk ali pa na rojstni dan. Ker je bil v srcu fajn fantek, samo moral si paziti, da se ne znajde v, ne vem, kako to opisat – pod pritiskom, pod stresom, da ni prehud hrup. Mojemu sinu sem seveda pustila, da ga povabi na obisk ali na rojstni dan – nikoli nismo imeli s tem fantom nobenih težav, sva se pa dostikrat zelo luštno pogovarjala o vsem mogočem, kajti kadar se je umaknil iz gužve, sem potem diskretno malo po pazila nanj,« sta povedali dve izmed uporabnic.

Aspergerjev sindrom

Je oblika avtizma in je vseživljenjsko stanje, ki se kaže v tem kako posameznik dojema svet okoli sebe. Je ‘skrita nezmožnost’, saj ne moremo ugotoviti, da ima nekdo avtizem na njegov izgled.

Ljudje z aspergerjevim sindromom imajo večinoma težave na treh področjih, ki se imenujejo ”triada primanjkljajev’:

Težave s socialno komunikacijo

Za posameznike z Aspergerjevim sindromom pravijo, da se je sporazumevati z njimi, kot da bi se sporazumevali z nekom, ki govori drugačen jezik. Težko se izražajo na čustveni in socialni ravni.

Težave imajo z zaznavanjem telesne govorice, gest ter intonacije glasu. Prav tako težko zaznavajo kdaj se začne in konča pogovor ter kako načeti temo. Šale pa so za njih težko razumljive, saj stvari dojemajo dobesedno.

Težave s socialno interakcijo

Veliko posameznikov z Aspergerjevim sindromom ima težave z razbiranjem socialnih interakcij in ko gredo stvari narobe, ne znajo odreagirati. Želijo si biti družabni in imeti prijatelje , vendar ne znajo navezovati in vzdrževati odnosov.

Ne razumejo nenapisanih socialnih pravil, ki so za ostale samoumevna, ljudje pa so jim nepredvidljivi. Težko ohranjajo prijateljstva in se pogosto izolirajo. Pogosto si zelo želijo stikov, a ne vedo kako to storiti.

Težave na področju fleksibilnosti mišljenja

Ne znajo ugotoviti kaj mislijo drugi ljudje.

Mnogi so lahko zelo domiselni in iznajdljivi pri uporabi besed, vendar pa imajo vseeno pogosto težave z socialno domišljijo in fleksibilnostjo mišljenja. Ne znajo si predstavljati alternativnih izidov in situacij. Pri interakcijah z ljudmi stvari ‘med vrsticami’ pogosto zgrešijo in se težko pretvarjajo. Pogosto imajo nek tog nabor aktivnosti, ki jih lahko počnejo.

Družina

Za mnoge starše je rojstvo otroka s posebnimi potrebami šok, saj tega ne pričakujejo. Tako kot pri vsem, pa so tudi tu potrebne prilagoditve. Pri otrocih z Aspergerjevim sindromom se morajo vloge med staršema porazdeliti in pogosto morajo prositi tudi za zunanjo pomoč. Pogosto se zgodi, da zaradi sramu ali nezmožnosti sprejetja otroka, breme prevzame le en starš.

Mnogi razlike v odraščanju in razvoju opazijo že prej, a šele pri diagnozi se pojavi tisti mejnik, ko se zavejo kaj to pomeni. Lahko pride do negotovosti in strahu iz strani staršev, saj ne vedo kaj pričakovati.

Pogosto se tudi zgodi, da na svojega otroka gledajo kot na nepopolnega, namesto da bi nanj gledali kot na celostnega posameznika, ki je drugačen od ostalih. Mnogi vidijo samo pomanjkljivosti, a taki otroci imajo tudi področja, na katerih so močnejši. Ti otroci so po navadi izrazito talentirani na nekem posameznem področju, imajo izrazito dober spomin ali pa so zelo vztrajni.

Pomembno je, da se starši o stanju svojega otroka informirajo. Zavedati se morajo kakšne situacije jih čakajo in kakšni so pravilni prijemi zanje. Pozanimati se morajo kakšno zdravstven moč otrok potrebuje in kako mu jo lahko zagotovijo. Koristno pa je, da si zagotovijo čustveno oporo. Obstajajo društva, psihologi in pedagogi, kjer si starši lahko najdejo oporo in ostale s podobnimi situacijami. Tako se lažje spopadejo in se počutijo slišane.

Ni konec sveta

Starši pa se morajo zavedati, da z njihovim otrokom ni nič narobe. Funkcionira drugače in njegovo družabno življenje je oteženo, a to ne pomeni konec sveta. Pomembno je da je otrok zdrav in srečen. Doma mora imeti zavetje in starše, ki mu nudijo oporo in čim bolj normalno življenje.

Mnogi starši živijo kar nekaj časa v zanikanju, a to njihovem otroku le še oteži odraščanje, saj se ne počuti razumljenega. Skozi odraščanje čuti, da ga starši zavračajo in ne sprejemajo tega, kar je. Otroci se že sami zavedajo, da niso taki kot ostali, zato naj se starši potrudijo, da nimajo občutka da so breme.