Superge so bile včasih status. Ne udobje. Ne funkcionalnost. Status.
Ko sem odraščala, je bilo najpomembnejše, kaj nosiš na nogah. Sanje vsakega otroka (tudi moje) so bile točno določene superge. Zame so bile to visoke platnene superge. Z okroglim logotipom, ki se je samozavestno šopiril na gležnju.
Jaz sem dobila zelene, visoke. Z nekim čudnim znakom, pač po domače, kopijo od sestrične. Seveda sem vedela, da niso “tiste prave”. Ampak sem jih nosila ponosno, ker so bile najbližje mojim sanjam. In ja, malo sem zavidala tistim, ki so imeli original.
Kasneje so prišle Skechers. Spomnim se jih kot nekaj mehkejšega in manj tekmovalnega. Bolj “za nosit”. Takrat še nisem znala ubesediti, kaj mi je bilo pri njih všeč. Danes vem, da je šlo za udobje. Zanimivo, kako se stvari obrnejo.
Danes mi ni več pomembno, kaj piše na supergi. Pomembno mi je, koliko časa lahko zdržim v njih. Sem oseba, ki je večino dneva na nogah. Sestanki, trgovina, obveznosti, otroško igrišče, hitra kava in ja, šee ena trgovina.
In nekje med vsem tem sem dojela, da superge niso več modna izjava, temveč orodje za preživetje.
Pred kratkim sem v Deichmannu čisto po naključju spet naletela na Skechers. Iskreno? Najprej me je zadela nostalgija. Potem pa sem jih obula. Tisti občutek, ko stopiš in ne razmišljaš več o nogah. Ko se ne spomniš, da jih imaš. Ko greš iz jutra v popoldne brez tistega tihega pritiska v podplatu. In to je razlika med tem, kar si želiš pri dvanajstih, in tem, kar potrebuješ pri tridesetih in kar je nujno pri štiridesetih.
Zdaj razumem, zakaj imajo Skechers doma skoraj vsi. Otroci, ki letajo po igrišču, partner, ki prisega, da jih ne sezuje niti za na plažo in jaz, ki jih obujem “samo za v trgovino” in se vrnem tri ure kasneje. Brez drame in pretiravanja. Samo dejstvo, da zdržijo dan z mano.
In mogoče je prav to nova definicija statusa. Ne logotip, ki se sveti. Ampak občutek, da si lahko cel dan v gibanju in da ti je še vedno udobno.
Zanimivo je, kako se legende vračajo. Skechers, ki sem jih nekoč gledala kot trend, danes razumem kot rešitev. V Deichmannu jih imate na enem mestu, za otroke, za odrasle, za vsakdan, za vikend izlet. In to brez občutka, da moraš zaradi ene superge razmišljati tri mesece.
Če bi danes srečala tisto majhno punco z zelenimi supergami, bi ji rekla samo to: ne skrbi toliko, kaj piše na strani superg. Pomembno je, kako daleč te nesejo.
