Burni in nestalni odnosi

Odnosi oseb z osebnostno motnjo so burni, nestalni in intenzivni. Nihajo med skrajno idealizacijo in skrajnim prezirom. Pogosto jih tudi prekinjajo. Iz ljubečega partnerja ali privrženega prijatelja se lahko v hipu spremenijo v najhujšega sovražnika ali preganjalca.  Ta nihanja se lahko pojavijo celo večkrat dnevno, takoj ko se taka oseba počuti zavrnjeno, zapuščeno ali kritizirano.

Zanje velja opis oseb, odvisnih od odnosov. Drugih se lahko pretirano oklepajo – ali pa se tako bojijo bližine, da se ji izogibajo. Za posameznike z osebnostno motnjo sta značilna silovit strah pred izgubo odnosa in želja, da bi nekdo zaščitniško skrbel zanje in bil nenehno ob njih. Zato nihajo med odvisnostjo od bližnjih, celo mazohističnega, suženjskega podrejanja, ter sovražnim nadzorom in poskusi, da bi do drugega vzpostavili odnos vsemogočnega gospodarja. Pogosta je tudi velika posesivnost z izbruhi ljubosumja, prav tako grožnje s samomori v primeru zapuščanja.

Druga skrajnost pa izhaja iz strahu pred bližino. Tak človek potrebuje čustveno distanco, neredko pa tudi več časa s samim seboj. Deluje samozadostno, čustveno nedostopno. Na poskuse večjega približevanja, kot ga prenesejo, lahko reagirajo s prekinitvijo komunikacije oziroma odnosa ali pa z napadom na tistega, ki se jim skuša približati.

Ker ne zmorejo vstopiti v konstruktivne konflikte, ki so občasno del vsakega zdravega partnerstva, skušajo težave reševati z izogibanjem in zanikanjem (pometanje pod preprogo), namesto pogajanj uporabljajo manipulacije, namesto jasnega izražanja svojih stališč pa pritiskajo s pasivno agresijo (očitki, obtoževanje, zbujanje občutkov krivde…) ali pa agresivno izbruhnejo. Konfliktov ne zmorejo razreševati, ampak jih burno prekinejo, če se jim ne morejo izogniti. Prav zato se nenehno ponavljajo ene in iste težavne situacije, ki ne pripeljejo do razrešitve.

Strah pred razvrednotenjem, izgubo samovrednotenja

Vsi si želimo ohraniti pozitivno predstavo o sebi, vendar pa je za osebno z osebnostnimi motnjami to skoraj življenjskega pomena, ker je njihova samopodoba tako ali tako razcepljena na dobro in slabo ali pa celo v celoti razvrednotena. Zato ustvarijo paradoksalno situacijo: od partnerja si sicer želijo predvsem to, da bi jih cenil in imel rad take kot so, pri tem pa  svojo pravo podobo skrivajo na vse pretege, saj se vidijo kot slabe in nevredne ljubezni. V bistvi si želijo, da bi jih partner imel rad namesto njih sami. Tudi tisti, ki navzven izražajo izrazito samozaupanje, celo večvrednost, so v sebi zelo krhki in ranljivi  glede tega, kako jih vidijo drugi.

Vse njihovo prizadevanje je usmerjeno v to, da bi bili cenjeni ali celo občudovani, saj to, da so sprejeti, ponavadi ni dovolj. Sprejeti nekoga takega, kot je, pomeni, da vidimo tudi tiste manj prijetne in zaželene poteze in te ne zmanjšujejo naše navezanosti in ljubezni.  A ljudje z mejno strukturo tega, kar si najbolj želijo, da so videni in sprejeti , kakršni so, v resnici ne prenesejo najbolje, saj želijo biti v očeh drugega samo najboljši, idealni, sicer se v sebi počutijo manj ali celo ničvredni. Zato  lahko prav tako ljubeče sprejemanje svojih manj »idealnih« strani, lahko doživijo kot kritiko in razvrednotenje, kar jih lahko požene v beg iz odnosa ali pa v še večji napor, da bi izpadli popolni.

Tudi tisti, ki sami izražajo stalne kritike na svoj račun, si v resnici želijo, da bi jih partner prepričeval, da so do sebe neprimerno kritični, pri čemer pa bodo to njihovo prepričevanje zavračali in se še bolj razvrednotili, saj doživljajo kot manj boleče, kot pa realen pogled (zrelejšega) partnerja.

Strah pred zapuščanjem  in strah pred izgubo sebe

V ozadju nadzorujočega vedenja sta neizmeren – resničen ali namišljen – strah, da bodo zapuščeni, in prizadevanje, da bi to preprečili. Nekateri sploh ne prenesejo misli, da bi lahko izgubili pomembno osebo, zato se navezanosti na kogar koli raje izognejo. Zato nihajo med odvisnostjo od bližnjih, celo mazohističnim, suženjskim podrejanjem, ter sovražnim nadzorom in poskusi, da bi do drugega vzpostavili odnos vsemogočnega gospodarja. Tudi tisti, ki delujejo samozadostno, se na ta način lahko izogibajo temu, da so zapuščeni, saj se jih je tako strah navezati, da so raje na večji distanci, kot pa da bi koga zares potrebovali.

Ker so njihove meje ponavadi zelo šibke, so na večji čustveni razdalji lahko tudi zato, da v odnosu ne bi izgubili sebe, oziroma ker jih je strah, da bi jih tisti drugi preplavil s svojo osebnostjo ali pa tako priklenil nase, da odnosa ne bi več mogli zapustiti.

Strah pred tem, da bodo izgubili partnerja, lahko skušajo zmanjšati tudi s tem, da začnejo  za drugega človeka skrbeti tako kot za otroka, poskušajo zapolniti vse potrebe, z nezavedno željo, da bi ta postal tako odvisen od njih, da jih ne bi mogel zapustiti. 

Zaradi vseh teh občutkov, ki jih imenujemo separacijska (ločitvena) tesnoba,  se od odnosa tudi ne zmorejo posloviti z žalovanjem, zato jih le stežka ustrezno sklenejo. Zato se odnosa bodisi oklepajo ali pa  ga enostavno prekinejo, prerežejo. Zaradi težko zapustijo celo skrajno rušilne odnose (npr. z nasilno osebo ali odvisno od alkohola ali drog). Po drugi strani pa lahko takrat, ko jih postane strah, da bodo zapuščeni, odnos v jezi enostavno prekinejo in se pogosto takoj oklenejo nekoga drugega.

Otroška pričakovanja in strahovi

Osebe s to motnjo težko vzpostavijo in ohranijo stabilne odnose, saj vanje vstopajo z nestvarnim otroškim pričakovanjem, da bodo brezpogojno sprejete in ljubljene, ne glede na to, kako se bodo vedle, pa tudi z nezavednim prepričanjem, da bodo v tem odnosu enako razočarane, zlorabljene ali zapuščene, kot so bile kot otroci. Ker so zaradi teh svojih pričakovanj in strahov prezahtevne, so vedno znova razočarane, saj skušajo v odraslih odnosih zapolniti svojo otroško čustveno lakoto.

Posamezniki s to motnjo namreč gojijo otroška pričakovanja, da bodo vedno razumljeni, po možnosti celo brez besed. Ker se v nobenem odnosu ne počutijo varni in se nenehno bojijo izgube ljubljene osebe, se je pretirano oklepajo in jo ljubosumno nadzirajo – ali pa se zaradi strahu pred izgubo bližini izogibajo. Prav tako utegnejo nihati med občudovanjem in izničevanjem ter med poniževanjem in samoponiževanjem. Drugi se iz strahu, da bi v odnosu izgubili sebe (zaradi preplavljanja ali vdiranja), umikajo pred bližino oziroma bližnjo osebo napadajo. Nekateri mazohistično vztrajajo v rušilnih zvezah, drugi jih ob najmanjšem razočaranju zapustijo, tretji pa se na različne načine umikajo bližini.

Zato tudi partnerski odnosi sčasoma postanejo problematični. Zaradi nestvarnih pričakovanj, otroške čustvene lakote in pozicije, v kateri obstaja ena sama oseba, so tudi v partnerstvu prej ali slej razočarani, ranjeni in ogroženi. Že najmanjše nestrinjanje ali drugačen pogled doživijo kot razvrednotenje/zapuščanje, na kar se odzovejo z ljubosumnimi ali posesivnimi izbruhi, nadziranjem, zahtevami po nenehnem dokazovanju ljubezni in pripadnosti ali pa s hladnim čustvenim odmikom in zapuščanjem. Enako se utegnejo odzvati ob rojstvu otroka, saj ta zavzame »mesto v zibelki«, ki ga čustveno pripisujejo sebi. Tisti, ki se bojijo bližine, se ob poskusih zbliževanja odmaknejo ali celo agresivno napadejo.

Kako prepoznati značilnosti, s katerimi vstopamo in gradimo partnerski odnos?

Program Partner 360 vključuje vprašalnike, ki so dostopni na spletni strani, ki jih lahko rešujemo sami ali v paru s partnerjem. Povedo nam kakšne so naše prednosti in pomanjkljivosti za izgradnjo partnerstva,  saj te izhajajo iz vzorcev našega osebnostnega delovanja,  paru pa pove, kako se kot partnerja dopolnjujeta ali razlikujeta po lastnostih in vzorcih, pomembnih za uspešno partnerstvo, in katere morebitne izzive gre pričakovati v takem partnerstvu.  Naslednji korak je odločitev za ustrezno terapevtsko pomoč, ki je prilagojena težavam, s katerim se posameznik sooča. Prepoznavanje in prve korake k reševanju teh težav je mogoče narediti v okviru krovne delavnice Jaz-ti-midva, posamezne specifične težave pa je mogoče še bolj poglobljeno obravnavati v drugih izkustvenih delavnicah.  Tudi v primeru, da se v program vključita partnerja, vsak od njiju potrebuje drugačen pristop, da lahko spelje svoj lasten proces zorenja,  zato ju tudi obravnavamo ločeno.