Na forum Starševski čvek se je obrnila mama, ki jo skrbi za hčerko. Ta je, kot pravi, dobra dijakinja, toda doživlja težave. “Ne glede na znanje in vse narejene vaje, med preverjanjem znanja kolapsira. Pravi, da ji možgani odpovejo, kot bi padla v črno luknjo.”
Zakaj zamrznemo pred testom
Gotovo se je vsakemu že kdaj zgodilo, da je pred testom popolnoma zablokiral. Učenju navkljub se ne moreš spomniti ničesar in prime te še dodatna panika, da boš oddal prazen test. Gre za reakcijo, ki jo lahko razložimo povsem biološko – gre namreč za reakcijo hipotalamusa.
Kadar se doma učimo, ponavljamo za izpit, gre za tako imenovano “hladno kognicijo”. Situacija nam je poznana, okolje, zvoki, vse v naši okolici nam je domače in hipotalamus se upočasni, ne proizvaja stresnih hormonov. Vodi nas racionalno in logično razmišljanje.
Ko pa vstopimo v nepoznano situacijo, drugačno okolje, nas ne vodijo več logika, temveč čustva. Gre za “vročo kognicijo”. Test razumemo kot grožnjo, poveča se stres in posledično “izgubimo” spomin.
Kako se izogniti spominski blokadi
Pomembno je, da začnemo z tehnikami sproščanja ali s kognitivno-vedenjskimi tehnikami. Z njimi se naučimo čustven odziv racionalizirati in preusmeriti misli, ki test razumejo kot nekaj, kar nas ogroža.
Drugi način je ustrezna priprava. Pripraviti se moramo na situacijo, v kateri se bomo znašli, se učiti in pripravljati na preizkus in obliko, v kateri bo ta izveden. Na tak način nas okoliščine in vprašanja ne bodo presenetila.
Otroci perfekcionisti
Pogoste težave otrok je tudi perfekcionizem, na kar opozarja tudi eden od komenatatorjev.
“Tu se očitno ne gre za težavnost šole in predmeta, ampak za strah pred izpiti, to je pred spraševanjem ali testi, kar je precej pogost pojav. Nja spusti svoja pričakovanja, štirice in trojke namesto petic. Strah sam od sebe ne bo zginil, sama si bo morala dopovedati, da je samo test in da so vsi v razredu v enaki poziciji. Tik pred zdajci naj globoko diha, da se vsaj malo umiri.”
Komentator foruma
Dobro je, da imajo otroci želje in cilje, toda če gredo te želje in cilji previsoko in otroci postanejo perfekcionisti, ki želijo, da je vse popolno in najboljše, potem ne bodo nikoli zadovoljni s svojimi uspehi in dejanji. Občutijo izjemne pritiske, ki pa jih izvajajo nad seboj. Njihovo razmišljanje je črno-belo. Če ni perfektno, potem ni dovolj dobro, je slabo. Če ne dosežejo vseh točk, je to zanje poraz. Kadar pa dosežejo uspeh, je to zanje kratkotrajno občutenje sreče in zadovoljstva, ki ju hitro zamenjata skrb in pritisk, da bo naslednji dosežek prav tako popoln, če ne še boljši.
