Ko pomislimo na pico, je ena prvih asociacij najbrž Italija, natančneje Neapelj, ki slovi po italijanski hrani, polni ogljikovih hidratov. A če se odpravljamo na jug Italije, ne bomo šteli kalorij. Na vsakem koraku lahko namreč zavohamo pico in prav vsaka pica v Neaplju, vsaj po vonju sodeč, je vredna greha.

Ena najboljših, najbolj znanih in najstarejših picerij je zagotovo L’antica Pizzeria da Michele, ki so jo odprli davnega leta 1870, danes pa se lahko pohvali z Michelinovim priporočilom. S svojo ponudbo nedvomno navdušuje neodločne ljudi, saj ima na jedilniku na voljo le tri vrste pic: margerito, marinaro in cosacco, gosti pa si lahko naročijo še marito, ki pravzaprav predstavlja pico, razdeljeno na margerito in marinaro. Četudi jug Italije sicer ne slovi po najnižjih cenah, pa vse pice na jedilniku slavne picerije stanejo le 5,5 evrov.

Picerija pa ni le gurmanska poslastica, temveč tudi filmska – v njej so namreč posneli prizor iz filma Jej, moli, ljubi s slavno Julio Roberts, ki medtem ko je margerito, govori:

“I’m in love. I’m having a relationship with my pizza.” (Zaljubljena sem, imam razmerje s svojo pico, op. p.).

Že samo dejstvo, da je L’antica Pizzeria da Michele ena najstarejših in najboljših picerij v Neaplju in posledično na svetu, je bilo zame dovolj, da sem jo želela obiskati, ko pa sem slišala še vse ostalo, sem vedela, da dokler je ne obiščem, Neaplja ne bom zapustila.

Prijateljica iz Slovenije, ki zadnjih nekaj let živi v Italiji, naju je pripeljala do picerije, a čim sva prišli do ulice, kjer se nahaja, sem ugotovila, da nisem edina, ki si ji zastavila takšen cilj. Pred picerijo se je namreč vila dolga kolona ljudi, ki so čakali na mizo, veliko turistov pa je sedelo kar na pločniku v bližini picerije in jedlo pico iz kartona. Toda ta možnost ni prišla v poštev, saj nisem želela le poskusiti pice, temveč tudi začutiti atmosfero picerije z več kot 150-letno tradicijo.

Na mizo je čakalo več kot sto ljudi

Pred picerijo je stal Italijan in novim gostom delil številke, izpisane na papirčku, ki so se svetile na ekranu nad picerijo. Optimistično sva zakorakali do njega in podal nama je papirček s številko 71. Na ekranu je zasvetila številka 34, kar je pomenilo, da se bo moralo obrniti slabih 40 miz, preden bova prišli na vrsto.

Saj se ne sliši tako slabo, Aperol Spritz (ali dva) v baru nasproti in lahko bom poskusila pico, ki je prepričala francoske gastronomske mojstre in hollywoodsko igralko.

Kmalu sem ugotovila, da se ne bi mogli bolj motiti. Barva najinega papirčka je bila namreč modra, kar je označevalo drugi krog, to pa je pomenilo, da so se morale številke najprej zvrstiti do sto in se ponovno začeti od začetka. Tako pred nama ni bilo 37 številk, temveč 137!

Imeli sva dve možnosti: prva je bila, da izbereva katerokoli drugo neapeljsko picerijo, ki naju zagotovo ne bo razočarala, druga pa, da počakava in upava, da se picerija ne bo zaprla, preden bova prišli na vrsto. Čeprav to velikokrat ne drži, še posebej pri sosednjih državah, si na potovanjih pogosto rečemo, da smo tam prvič in zadnjič, zato moramo izkoristiti čim več. In pri meni ni bilo nič drugače. Tudi lakota ni bila prehuda in mudilo se nama ni nikamor, zato sva se odločili, da bova počakali.

Čakanje je v resnici pomenilo le priložnost za naročilo dodatnega Aperola, ki je na poletni večer na jugu Italije tako ali tako najvišja oblika hedonizma.

Triurno čakanje se je obrestovalo

Po slabih treh urah, večkratnih vstajanjih in preverjanjih številk na ekranu – včasih se jih je obrnilo pet v minuti, včasih pa se stanje deset minut ni spremenilo – sva končno vstopili v picerijo. Prostor je odražal svoja leta, v piceriji pa se je čutila italijanska atmosfera – bilo je glasno in dišalo je po pici.

Po stenah so visela priznanja in pohvale ter fotografije Julie Roberts. Naročili sva margerito in marinaro in po petih minutah sta bili pici pred nama.

Težko je opisati okus prave kombinacije sira in omake, tankega testa in mehkih polnih robov, lahko pa rečem, da je samo L’antica Pizzeria da Michele dovolj dober razlog za obisk Neaplja, zato se je čakanje popolnoma izplačalo.

Če vas torej pot zanese v sončno mesto na jugu Italije, se domov nikar ne vrnite brez obiska najboljše picerije. Vzeti si boste morali čas, a tako kot na vse dobre stvari v življenju, se tudi na njihovo pico splača počakati.