“Ne upam si izreči na glas, da sem razočarana nad svojimi otroki”

Starši imajo določena pričakovanja do svojih otrok. Glede njihovega uspeha v šoli, obnašanja, karierne poti, prihodnosti na splošno. Želijo jih oblikovati po svojih željah in pričakovanjih in pogosto otroci temu ne sledijo.

Ena od uporabnic foruma Starševski čvek je zapisala, da je nad svojimi otroki razočarana, saj so, kar se tiče ocen v šoli, zelo povprečni in da za njihov uspeh v prihodnosti nima velikih upov. Dodaja, tudi da njihov izgled ni nič posebnega in da ničesar od omenjenega ne bi nikoli izrekla na glas.

Komentatorji so hitro delili svoja mnenja. Nekateri so bili razumevajoči, drugi so delili karierne poti in (ne)uspehe svojih otrok ter pri tem poudarili, kako so kljub temu zelo ponosni so nanje, ne glede na vse, in tretji so zapisali, kako zelo jih je razočaranje lastnih staršev spremljalo celo življenje.

“Vsaka mama je kdaj razočarana nad svojim otrokom, to ni nič takega.”

Starši imajo določena pričakovanja do svojih otrok. Dobro jih poznajo in kadar otrok, ne glede na starost, naredi kaj nepričakovanega ali celo neumnega, je povsem razumljivo, da starši čutijo razočaranje.

Ena od mam je tako v komentar zapisala:

Vsaka mama je kdaj razocarana nad svojim otrokom, to ni nic takega. Moji trije so načeloma super, uspešni v šoli, lepi vzgojeni, imajo socialni čut, gojijo vrline, skratka zdravi in pravi odrasli ljudje. A vseeno za vsakega od njih lahko rečem, da me je v čem razočaral, a to ne igra neke vloge pri njihovi celotni osebnosti, pač nihče ni popoln in tudi moji otroci niso. Obožujem jih z vsemi njihovimi napakami vred.

Kaj storiti, ko smo razočarani nad svojimi otroki?

Čustev seveda ne gre potlačevati ali zanikati. Kljub temu pa ne smemo vseh svojih misli preprosto “odvreči” na otroka, saj to otroku le škoduje.

Ne glede na to, kako razočarani smo, se mora otrok zavedati, da ga imamo še vedno radi.

Ko otrok naredi neumnost, dobi slabo oceno ali kaj podobnega, mu morate najprej zagotoviti, da s svojimi besedami ali dejanji ni na nikakršen način “ogrozil” ali zmanjšal vaše ljubezni do njega. V nadaljevanju pa mu lahko poveste, da je bilo njegovo vedenje neodgovorno, nesprejemljivo itd.

Ostanite mirni

Pri enkratnih dogodkih nas lahko pogosto prevzame jeza in najraje bi kričali na otroka. To ga le zmede, njegovo razumevanje vaših čustev pa je zmedeno, saj svojih misli ne izrazite mirno in jasno.

Kakšna so pričakovanja in od kod izvirajo?

V zgoraj omenjeni izjavi gre za več kot le razočaranje staršev nad otrokom, ki je naredil neumnost. Gre za mišljenje, da so otroci “zgolj” povprečni in s povprečnostjo v življenju ne bodo ničesar dosegli.

Če otroku povemo, da smo nad njim popolnoma razočarani in ne pričakujemo ničesar “nadpovprečnega” od njega, ne gre za izražanje svojega razočaranja, temveč za sramovanje in zasmehovanje otroka, to pa ima na otroke ogromne posledice, kar je povedala tudi ena od komentatork:

“Takole približno je verjetno čutila moja mama. Vseskozi sem čutila, kako običajna in brezvezna sem zanjo. Četudi nikoli ne izgovoriš, kako doživljaš, otrok to čuti.”

Prepričanje, da so lastni otroci povprečni, da ne bodo uspešni povzroči, da konstantno iščemo potrditev za lastna prepričanja. Če so starši prepričani, da so njihovi otroci razočaranje, potem otroci ne morejo storiti praktično ničesar, da bi to spremenili. V takih primerih se dobre lastnosti in dosežki, pa čeprav na prvi pogled morda majhni, sploh ne opazijo.

Kot starši se moramo vprašati, kakšna so naša pričakovanja do otrok in od kod ta pričakovanja izvirajo. Možno je, da so naša pričakovanja posledica pričakovanj, ki so jih imeli naši starši do nas. Kot starši smo odgovorni za lastna občutenja in kako bomo to prenesli na otroka.