Mnogi pravijo, da je vzgajanje najstnika še težje kot je bilo v njegovih zgodnjih letih. Opravka imamo s hormoni, kljubovanjem in trmo, ki pridejo z odraščanjem. Predvsem pri dekletih je mnogo stvari, s katerimi pri fantih ni težav. Uporabnica Starševskega čveka je prosila uporabnike za pomoč, saj po dveh sinovih ne zna vzgojiti dekleta.

“Kljub dejstvu, da sem ženska, nisem na isti valovni dolžini kot 12 letnica. Verjamem, da nisem edina v tem zosu, ko me dekle preprosto odklopi, pa naj se gre za kakšno banalno stvar, ali kaj resnega. Do letos sem vzgajala fante, večjih problemov ni bilo, zdaj imata 18 in 22 let. V bistvu se prav lepo razumemo, zalaufali smo kot družina, kreganja ni, edino v neke finese zavito obnašanje in komaj opazno odklanjanje iz hčerine strani … Nisem navajena tega, fantje povejo jasno in glasno, nekih manipuliranj s strani otrok nisem nikoli doživela. Kako torej pristopiti, da se odnos popravi, saj mi ni do tega, da bi malenkosti prerasle v kaj resnejšega, kar bi ogrozilo naše skupno življenje in prineslo razdor, slabo počutje, očitke?” je povprašala ostale uporabnike.

“Nisi mama”

Nekateri so poudarili, da je uporabnica le mačeha ter da vzgajanje dekleta ni njena naloga. A uporabnica razlaga, da je dekle do 12. leta vzgajala babica, saj je mama pri zgodnjih letih umrla. “Vzgoja je vedno individualno prilagojena osebnosti. Preveč hrupen in samozavesten potrebuje jasne omejitve, izrečeno na trdo, nežen dotik in spodbudo … Glede na to, da se mame ne spomni, potrebuje brezpogojno materinsko ljubezen. Vzgajaj z odprtim srcem,  pogovorom, ko ji pustiš možnost, da izrazi svoje občutke,” je svetovala ena izmed uporabnic.

Druga pa je kot mama treh najstnic avtorici zaželela srečo. “Mogoče te mala jemlje kot konkurenco? Oče je bil do sedaj njen. Sploh, če sta bila dolgo sama. Mi imamo dogovorjenih par osnovnih pravil, kot 10 zapovedi, ki jih imamo zapisane in nalimane na steno (resno – punce so jih same napisale in okrancljale). Od tega ne odstopam. Veliko pogovorov, veliko druženja, veliko skupnega športanja (pri vas bi jo lahko recimo fanta kdaj kam peljala – v kino, v mesto, na smučanje, drsanje, …), veliko sprehodov vsi skupaj, ena na ena, itd.,” je še svetovala.

Mnoge uporabnice so se spominjale svojih najstniških let, ko so bile mame zanje njihove sovražnice. “Z mamo sva si bili na bojni nogi celo najstništvo. Zame je bila najhujši zmaj, zadnje sviralo na rupi.”

Kako vzgajati najstnico?

Obdobje najstništva je za dekleta že samo po sebi težko – njihovo telo se spreminja, čutijo pritisk biti lepe in pripadati. Raziskava ameriškega inštituta za razvoj otrok kaže, da dekleta čutijo svoja najmočnejša čustvena nihanja v času najstništva. Mame pa se jim v teh trenutkih zdijo največji sovražnik, saj jih ne razumejo.

Dr. Marika Lindholm, mati treh najstnic in sociologinja za Psychology Today pravi, da so napake popolnoma običajne. “Najstnice imajo zelo dober talent za motenje našega dobronamernega racionalnega vedenja. Zato si za svoje spodrsljaje oprostite in poskusite znova.”

“Naučite se ignorirati zavijanje z očmi,” sprva svetuje dr. Lindholmova, ki pravi, da ta najbolj običajen odziv najstnic na vzgojo zagotovo zavre kri vsakega starša. “Ne dajte jim zadovoljstva in ohranite mirno kri. Ohladite se in ji kasneje omenite, da se težko z njo pogovarjate, ko to počne,” svetuje sociologinja. Dodaja še, da je to prvi znak, da se vaša hči uči presojati in razmišljati samostojno, zato poskusite to vzeti kot pozitivno stvar.

“Najstnice so egoistične. Popolnoma naravno in običajno je, da se v obdobju svojega razvoja ukvarjajo samo s seboj in svojimi problemi,” pravi Lindholmova. Ne pričakujte, da bodo same od sebe opazile, da imate težek dan ali da ste utrujeni. Poskusite jih podučiti o empatiji in sočutju, vendar pričakujte, da bodo sebične.

Pripravite se na turbulenco

Najstnice znajo biti krute, nesramne in neprijetne. Zelo dobro znajo izreči stvari, za katere vedo, da vas bodo bolele. “Namesto, da pustite, da stvar eskalira in se spremeni v prepir, ji le recite: ‘Z mano se ne smeš pogovarjati tako. Bova se pogovorili kasneje’. Ali pa jo minimalno kaznujte. Naučiti se mora, da imajo njena dejanja posledice,” pravi dr. Lindholmova.

Čeprav zna biti težko, si morate zapomniti, da ste v tej situaciji vi odrasli. Vloga vzgoje najstnice zna biti naporna in težka, a zapomnite si, da niste njena prijateljica. Vaša naloga je, da ste njen moralni kompas in jo naučite sprejemati prave odločitve.

Zato, da vas spoštuje, pa je pomembno, da se naučite priznati tudi svoje napake. “Vsaka mama se je na svojo hči že drla ali jo užalila. Povsem nemogoče je, da se to nikoli ne zgodi. A če svojo napako priznate in se ji opravičite, jo s tem naučite, da je za svoje dejanja potrebno prevzeti odgovornost.” Svojo hči morate naučiti odgovornosti, moralne presoje in kritičnosti, kar pa boste dosegli le, če ostanete mirni in pošteni. Ko boste vzpostavili, da jo spoštujete in mora tudi ona vas, bo vzgoja veliko lažja.