Sneg, okraski, lučke, božična glasba in čas preživet z družino za mnoge zaznamujejo najlepši čas v letu. Nekateri pa nad prazniki preprosto nismo tako navdušeni. Božič meni ne predstavlja nič posebnega, še manj pa nekaj, kar bi komaj čakala vsako leto. Zakaj?

Moj odgovor ni pretirano kompleksen, preprosto se mi zdi, da ljudje pretiravajo. Dokler sem bila še dokaj mlada in smo se za vsak božič dobili s širšo družino, je bila absolutna nuja, da si tam. Če te ni doma za božič, so vsi užaljeni, ker je to lep družinski praznik, za “katerega pa ja prideš domov”.

Kaj pa ostalih 364 dni?

Če si nekdo ne more vzeti časa za kosilo na običajen torek sredi leta, zakaj bi si ga jaz vzela na soboto zvečer, ko imam dopust?

Nekako tega poplesavanja okoli “nujnosti” družinskih praznikov nikoli nisem razumela. Predvsem, ker doma sploh nismo verni in tudi nikoli nismo bili.

Torej, zakaj moram jaz sredi aprila jesti trdo kuhana jajca, ki jih ne maram, če v namišljenega gospoda, ki je vstal od mrtvih sploh ne verjamem? In zakaj moram decembra zapravit na desetine evrov, ker naj bi se namišljeni gospod rodil?

In predstavljam si, da so za mnoge mame prazniki pravzaprav stres. Že v začetku decembra mora razmišljati, kaj in kako bo postregla za celo družino, katera darila bo kupila otrokom in kako mora počistiti in okrasiti hišo, da ne bo slučajno tetka, ki jo vidi enkrat na leto, videla, da imajo doma prah.

Tudi pospravljati morajo najbrž same, edina stvar, za katero si predstavljam, da niso same, je postavitev božične smrečice. Tu otroci radi sodelujejo (čeprav okraske je najbrž vse kupila sama).

Zakaj že novembra?

Predvsem pa ne razumem, zakaj se vse to prične že novembra? 13. novembra se usedem v svoj avto in že mi v možgane reže All I want for christmas is you. Božič traja točno en dan, Müller pa ima okraske obešene skoraj dva meseca prej. Zakaj za boga?

In zakaj za boga je božič tako pomemben praznik, da imamo po celi Ljubljani obešene lučke, v Aleji pa jih je kar 200 tisoč, kljub temu da smo sredi energetske krize? Nam bo bog res tako zameril, če se njegov rojstni dan ne obeleži z milijoni lučk? Bo res praznik, ki smo si ga konstruirali sami, izgubil ves svoj čar, če v nakupovalnem centru s stropa ne visijo rdeče krogle?

Da sploh ne govorim o nakupovalnih centrih in gnečah, ki jih doživljam zadnje dva tedna. V Mercator se odpravim po paket toastov in jajca, obkrožena pa sem s stotinami ljudmi, ki kupujejo darila zadnjo sekundo. Praznijo police in se panični prerivajo z vozički, kot da jih bo vrag vzel, če ne kupijo darila v tem trenutku.

Celo leto si vedel, da je božič 25., zakaj kupuješ stvari zadnjo sekundo?

Pravi božič ni božič, če nisi vsaj malo paničen in pod stresom. In pravi božič ni božič, če te pod smrečico ne čaka izobilje daril, ki se jih je mesec vnaprej natančno kuriralo in nakupovalo. In predvsem, zame kot študentko, božič ni božič, če mi nad glavo ne visijo vsaj trije izpitni roki.

Božič je morda magičen, ko si otrok, ko je za vse poskrbljeno in ko se ti niti sanja ne, kako skurjena je tvoja mama. (Čeprav, tudi kot otrok sem svoja darila primerjala z drugimi in se spraševala, zakaj ima Božiček nekatere rajši.)

Skozi odraščanje, pa se mi zdi, da ugotoviš, da gre le za zunanji pritisk in prisiljeno magičnost, ki si jo lahko pričaraš vsak dan v letu, če si je res želiš. Zame to pač ni 25. december.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.