Od žensk družba pričakuje, da bodo opravljale več vlog hkrati: partnersko, materinsko in še profesionalno. Ob tem morajo biti še lepe, prijazne in ustrežljive. Psihoterapevtka dr. Andreja Pšečničny pa je za Zadovoljna.si povedala, da pogosto ta pritisk izvajajo ženske med seboj druga na drugo. »Najbolj zanimivo pa je, da si to breme ženske v veliki meri nalagamo same in druga drugi. Vzgojne pritiske, ki ženskam nalagajo neuresničljive ideale tako v vedenju kot videzu na svoje hčere prenašajo bolj matere kot očetje, podpirajo pa jih predvsem ženski mediji, v katerih – zanimivo – spet pišejo predvsem ženske,« je razložila.
Prav tako pa so to ugotovili uporabniki Starševskega čveka, ko je ena izmed uporabnic izpostavila, da njena svakinja svojim otrokom ne kuha. »Skozi debato sem izvedela, da svakinja ne kuha. Tega resnično nisem vedela. Kako ti pri dveh majhnih pade na pamet, da ne bi kuhal kosila. Sem bila tako začudena, da mi je kar sama začela razlagati, da se tudi pri njih doma ni prav pogosto kuhalo, da je to njen potrata časa. Da pač onedva jesta vzunaj, otroka pa v šoli in vrtcu, med vikendu pa se kam na kosilo povabijo ali pa tašča skuha. Mi pribije bejba z dvema otokoma, da ni bila rojena, da bo za šporgetom stala,« je razložila in napisala, da se ji otroka smilita, ker niso imeli v omarah prav nič za jesti.
Starša sta dva
Mnogi uporabniki so stopili svakinji v bran, da sta pri vzgoji in skrbi za otroka dolžna sodelovati oba starša. »Je prehranjenost, higiena … otrok le mamina vloga? Ker ti si zgrožena, (iz tvojega teksta izhajam) le nad tam kako mama ne gospodinji? Zoper očeta nobene nisi rekla, tudi le njo bi prijavila? Si mogoče pomislila, da ker oče ni želel sodelovati pri svoji polovici gospodarskih opravil, je ona dvignila roke in rekla, ” najina otroka sta, ne le moja, najina skrb sta, ne la moja, midva morava to in tisto … nuditi, če pa ne misliš ti nič, pa tudi jaz ne bom nič. Kuhinja ni moja, ampak najina, pralni stroj, likalnik, sesalec … najin in ne le moj. Danes ti. Jutri jaz. Ti nič, jaz nič,« je napisala ena izmed uporabnic.
»Če je to tvoja svakinja, je njen mož tvoj brat? Kako je možno, da tvoj lastni brat ne zna nič skuhati?«
je vprašal eden izmed uporabnikov.
Dvojni standard, ki velja med razlikovanjem med ženskami in moškimi, pa ni nič novega. Dr. Andreja Pšeničny razlaga, da se nekateri ideali sicer tičejo tudi moških, npr. nogometašev, ki morajo biti za tekme urejeni, izven iger pa morajo imeti najnovejše stvari »Toda zagotovo od njih nihče ne pričakuje še posesanega stanovanja ali urejenega vrta. Pa tudi po zelenici jim še ni treba tekati v visokih petkah za razliko od žensk, za katere je organiziran celo tek v petkah,« je razložila.
Seveda so tudi na moških pritiski, da morajo biti uspešni, močni, spodobni in nečustveni. A le ženske so tiste, ki imajo slabo vest, če nimajo doma pospravljeno, skuhano in posesano in hkrati zgledajo urejeno in privlačno.
Že kot otroci
Te vloge pa se privzgajajo in ponotranjajo že ko smo mladi. Že kot deklice lahko nekritično ponotranjimo potrebo po neprestani popolnosti. »Posledice so lahko rušilne. Namesto da bi se v njih oblikovala vrednota, da je dobro težiti k odličnosti, vendar ne vsak trenutek in za vsako ceno, nosijo v sebi prisilo, ki jih nenehno žene v perfekcionizem,« je opozorila psihoterapevtka.
Prav tako pa so ta pričakovanja do žensk privzgojena moškim, saj je raziskava Italijanskega podjetja, ki prodaja testenine pokazala, da bi vsak deseti moški zapustil žensko, ki ne zna kuhati. Nekatere raziskave pa celo kažejo, da moški kuhajo bolje od žensk. A razlika je v tem, da moški mnogokrat kuhajo iz veselja, za ženske pa je to le še eno opravilo. Pravzaprav so zveze, v katerih si partnerja kuhanje in preostala opravila delita, veliko uspešnejše. Ženske dojemajo pomoč svoji partnerjev kot izkazovanje ljubezni in so jim partnerji, ki doma pomagajo, privlačnejši.
Niste superženske
Kljub temu, da znajo biti pritiski družbe in okolice veliki, je pomembno, da poslušate sebe. Ni potrebno, da ste najboljše v vsem in da opravite milijon obveznosti v enem dnevu. »Biti superženska, biti najboljša v vsem, niti ni mogoče. Vsaj ne zares in ne dolgoročno. Lahko se trudimo biti dobre po svojih najboljših močeh. A celo v tem primeru se bomo od časa do časa počutile zelo utrujene in frustrirane. Torej: če hočemo biti zadovoljne s sabo in ustrezno razporejati svoje moči, si moramo začeti postavljati bolj realistične cilje in sprejeti, da je že to, da pridemo na cilj, pogosto zmaga sama po sebi,« je svetovala dr. Andreja Pšeničny.
Normalno je, da ljudje prosimo za pomoč, sploh pri oskrbi družine in otrok. Superčlovek pač ne obstaja in nihče ne more biti sam za vse. Dr. Andreja zatrjuje, da morajo ženske čimprej sprejeti, da ne zmorejo vsega same, saj bodo tako nehale čutiti potrebo po doseganju idealov družbe. In prej zahtevale pomoč doma, v kuhinji, na vrtu in pri vzgoji, tako kot je pravilno.
