Ah, prepovedane stvari. Zakaj so vedno najslajše? Ne vem, kako je z vami, ampak pri meni je tako, da v trenutku, ko si postavim neke omejitve in nekaj dodam na listo prepovedanega, postane še toliko bolj mamljivo.

Verjetno je isto razmišljala tudi moja soimenjakinja, ko je od vseh dovoljenih dreves v rajskem vrtu morala prste stegniti ravno po tistem prepovedanem. Potem pa v ta prestopek pregovorila še Adama, ki je prav tako zagriznil v slasten prepovedan sadež!

A vrnimo se nazaj na Zemljo in v realnost …

Januar je v duhu novoletnih zaobljub in novih začetkov za mnoge čas hujšanja, diet in telovadbe. Kar je v osnovi čisto v redu, ker enkrat je pač treba začeti, se zbrcati v zadnjico in narediti tisto tako zelo želeno spremembo. In zakaj ne bi bilo to začetek leta, ko obrnemo nov list in je v zraku čutiti nekakšen nov optimizem? A fino bi bilo, če bi potem ta novoletni entuziazem trajal kaj dlje kot tam do 15. januarja, ko mnogi ne zmorejo več tega “mučenja” in se po dveh tednih odrekanj svoji priljubljeni hrani zakopljejo v hladilnik in vase zbašejo vse, kar jim pride pod roke.

Pa da slučajno ne bom izpadla superiorno in dajala vtisa, da sama takšnih neumnosti nisem nikoli dala skozi: v svoji mladosti sem tudi jaz počela točno takšne stvari. Preizkusila tisoč in eno dieto, se lotevala vseh možnih vaj za lepo postavo, po nekaj tednih “hujšanja” pa šla na stare tire, saj so bili vsakodnevni treningi, ki sem si jih zadala, preprosto prenaporni in ker se pač nisem zmogla odpovedati sladkarijam ter ostali pri hujšanju nezaželeni hrani. Prej, ko si teh “pregreh” nisem prepovedala, me niti niso tako obsedeno mikale, v trenutku, ko so se znašle na seznamu nedovoljenega, so kar naenkrat postale posebej mamljive …

In tisto, kar me je v teh zgodnjih 20 letih gnalo v vse te diete in pretirano vadbo, je bil predvsem zunanji videz. Spomnim se, da smo takrat punce precej časa gledale MTV pa VIVO, brale revijo Bravo in si želele imeti točno tak plosk trebušček kot Britney Spears in čvrsto zadnjico kot J.Lo.

Leta naredijo vsaj malo reda v glavi …

Potem odrasteš, rodiš enega, dva, tri ali celo več otrok in začneš na svoje telo gledati drugače. Dve nosečnosti in poroda kasneje ga ceniš kot še nikoli prej.

Mene je najbolj od vsega navdušilo dejstvo, da sem dvakrat v svojem trebuhu iz mikroskopsko majhnega oplojenega jajčeca “vzgojila” dva človeka (ki mi danes že prav lepo po najstniško ugovarjata nazaj in mi parata živce, pa ju imam kljub temu najraje v vesolju in bi za njiju naredila vse), pa se je moje telo samo od sebe zelo hitro spravilo nazaj v prvotno obliko. Koža je zdržala in na njej ni ostalo nobenih sledi v obliki strij, da o fascinaciji nad tem, kakšne superjunaške sposobnosti med naravnim rojevanjem pokaže tista naša “kolegica” tam spodaj, sploh ne zgubljam besed! (Vse mame, ki ste izkusile radosti vaginalnega poroda, točno veste, o čem govorim, in se boste verjetno strinjale, da bi ji morali postaviti kakšne prav posebne obrede čaščenja.)

Cilj je čvrsto telo in dobro počutje, ne biti kot J.Lo

Tako zadnja leta za svoje telo skrbim na drugačen način kot prej. Ne poslužujem se diet, ampak jem kar se da zdravo in si omejujem tiste najbolj kalorične, če hočete redilne jedi, v smislu, da po njih ne posegam ravno vsak dan. Redno telovadim, a se lotevam tistih vadb, ki mi hkrati pobožajo dušo in v katerih res uživam. Premetavanja uteži v fitnesu, ki mi nikoli ni bilo zares v veselje, a sem v želji po mišičasti postavi tja zahajala dolga leta, se ne grem več. Vsaj ne pogosto. In če kdaj čutim, da telo potrebuje počitek, treninge brez slabe vesti preskočim. In uživam v lenarjenju.

Tisto, kar me žene zdaj, ko se vse bolj spogledujem s 40, je dobro psihično počutje, ki ga s seboj zaradi sproščanja endorfinov prinese redna fizična aktivnost. In pa občutek čvrstega, močnega telesa, ki zmore, ki je fit. Tehtam se že dolga leta ne in to ni laž! Pa tudi malo maščobnih oblog tu in tam me ne spravlja več ob pamet. Škoda, da te modrosti in dojemanja sebe nisem premogla pred 20 leti. A kar je bilo, je bilo. Je v preteklosti in naj ostane tam. Verjetno je že nekaj resnice na tem, da šele z leti pride tista prava modrost, ki je nič razen življenja in izkušenj ne more skovati.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.