Jernej Ogrin je mag. inž. prehrane, ki je v zadnjih letih na Instagramu pridobil na priljubljenosti svojimi vsebinami na družbenih omrežjih, programom Zadnja dieta in iskrenim pristopom k prehrani. Njegov osvežujoč pristop k zdravju pa ga je pripeljal tudi do sodelovanja z Boulo, s katerimi je sestavil “Spedenano Boulo”.
Kako se je vse skupaj pričelo? Od kje ideja za Zadnjo Dieto?
Že takoj na začetku mojega dela kot nutricionist sem opazil en trend. Skoraj vsaka moja stranka je v preteklosti za izgubo kilogramov poskusila že marsikaj, bila nekaj časa uspešna, a po določenem času pridobila kilograme nazaj in še kakšnega več.
To lahko pripišemo strogim dietam in nepotrebnim prepovedim v času hujšanja, ki osebo potisnejo v začaran krog izgube in vračanja kilogramov. Že takrat sem vedel, da jim želim pomagati dolgoročno in da želim biti njihov zadnji prehranski strokovnjak. Prehrane in hujšanja sem se in se še vedno s strankami lotim drugače.
Imam sistem in postopne spremembe, ki ljudem omogočijo vzdržno in dolgoročno izgubo kilogramov. Tako je nastajal moj pristop k prehrani in hujšanju, ki je zdaj uspešen program z imenom Zadnja dieta. Prvo leto sem ga izvajal v obliki skupinskega coachinga, zdaj pa je na voljo tudi v obliki spletnega tečaja in je tako postal še bolj dostopen. Preko dela s strankami sem spoznal, kje tičijo glavne ovire, ki jim onemogočajo doseganje dolgoročne izgube kilogramov. To mi je pomagalo oblikovati 4 glavne temelje, ki jih oseba potrebuje, da gre lahko na svojo zadnjo dieto v življenju.
Hkrati pa sem želel sem si ustvariti nek prostor, kjer lahko ljudem pomagam spoznati in približati hrano na nek preprost ter pozitiven način. Vidimo, čemu vsemu smo priča o prehrani na internetu, sam pa sem želel biti temu protiutež.
Želim namreč, da ljudje razumejo, da je hrana tvoj prijatelj, ne pa tvoj sovražnik.
Kaj meniš, da je največji razlog za naš strah pred hrano in njenem nepoznavanju?
Težko s prstom pokažemo le na enega krivca. Tu sodeluje mnogo faktorjev, gre za kombinacijo družbenih sprememb, naših pričakovanj, lastnih interesov, predvsem pa visokih pričakovanj, ki jih imamo od sebe. Ko vse to združimo, imajo ljudje pri hrani občutek, da ne delajo dovolj in da morajo v absolutne ekstreme, da bi to dosegli. V večini primerov to ni res.
Jaz pravim: ljudje bomo jedli do konca svojega življenja. Fajn je, da se imamo tekom tega časa dobro, ne pa da nam hrana neprestano predstavlja stres.
Kaj pa pri svoji strankah najpogosteje vidiš kot problem? Je to disciplina, nepoznavanje, strah?
V resnici vse, kar si omenila, dodam lahko le še nerealna pričakovanja in vzorce iz otroštva. To lahko teži ta proces uvajanja sprememb in novih navad. Če tega ne spremenimo, tudi, če imamo vse znanje na svetu, nam ne bo pomagala.
Saj večina ljudi ve kaj je njihov problem, ve česa poje preveč in česa premalo, a dokler tega ne implicirajo v svojo prehrano in docela spremenijo svojih navad, se vrtijo v začaranem krogu.
Ljudem bi morala biti zdrava prehrana inherentna, kajne?
Ja absolutno, za dolgoročen uspeh pri prehrani moramo ljudje imeti občutek, da smo svobodni. Prehrana nas ne sme preveč omejevati ali utesnjevati, saj nam to predstavlja le še več stresa.
Če o prehrani preveč razmišljaš, to ni več užitek, le še nadloga. Cilj je predvsem, da nam te stvari postanejo naravne. Seveda to pomeni, da se mora človek na začetku malce več ukvarjati s tem in posvečati temu več časa, da je lahko kasneje v življenju svoboden. Tako kot nam poštevanka, ki se jo naučimo, ko smo majhni, omogoči, da smo svobodni glede računanja, tako nam učenje o hrani omogoči, da kasneje niso potrebi pretirani napori.
Prehrana in treningi gresta pogosto z roko v roki, a vendar prehrana predstavlja večji problem. Zakaj misliš, da je tako?
Treniramo običajno tri- do štirikrat ne teden, jemo pa štiri do petkrat na dan. Izpostavljenost prehrani je tako pogosta, da je veliko težje ostati dosleden pri prehrani, kot pri treningu.
Ko s treningom opraviš, si zaključil in če kakšnega izpustiš, ni tako velik problem. Pri prehrani pa imajo ljudje veliko bolj ‘all-in’ mentaliteto in si pogosto mislijo, če 30 odstotkov moje prehrane ni v redu, ali se mi sploh splača truditi za ostalih 70? Vsekakor se. Ni potrebe, da smo neprestano stoodstotni.
Prav tako pri treniranju veliko hitreje opaziš razliko, po dobrem treningu čutiš, da si nekaj naredil, pri prehrani pa traja dlje. Poješ obrok in to se nikjer ne pozna. V naši “instant” kulturi, ki si vsega želi čim prej, pa to postane velik problem. Za mnoge je težko videti smisel v nečem, česar ne vidijo ali občutijo takoj.
Se ti zdi, da k temu prispeva Instagram? Ljudje vidijo vse te poklicne športnike in mislijo, da se morajo za dobro postavo držati enakih pravil in rutin.
Ja, na primer Christiano Ronaldo (smeh). In tu se morajo ljudje soočiti z dvema stvarema: prva je, da nikoli ne bodo tako dobri, kot ti športniki, ker temu ne posvetijo svojega življenja in druga je, ali bodo res srečni, če bodo?
Življenje se ne bo popravilo samo od sebe, če ima človek ‘six-packe’. Ljudje mislijo, da se jim bo življenje nenadoma popravilo, če bodo shujšali. Stres v življenju še vedno ostaja, težave so še vedno prisotne in v bistvu ni drugače čisto nič drugega, kot dejstvo, da nekdo ki je telesno maso izgubil, zdaj tehta manj. Seveda to s seboj lahko prinese še nekatere druge koristi, ampak se to ne zgodi kar samo od sebe.
In od kje naša obsedenost z dietami?
Vsi iščejo nek hiter recept za hitre rezultate. Zato se lotevajo tako imenovanih “crash-diet”, ki pa je po dveh tednih ne morejo niti videti več. Od tu tudi izhaja popularnost keto oz. LCHF diete, ki pa je v resnici slabša za nas, kot neko celostno prehranjevanje. Ljudje mislijo, da če je za prijatelja dobro delovala, bo dobro delovala tudi zame. In podobno velja tudi za druge popularne diete; pa je čisto vseeno, kako se jim reče.
Prej kot ljudje ugotovijo, da ni nekega hitrega recepta, prej kot se s tem sprijaznijo, boljše je zanje. In prej kot bomo nehali s prstom kazati na enega samega krivca (na primer ogljikove hidrate), boljše sporočilo bomo lahko prenesli širši javnosti.
