Natakarji so začeli tudi v Ljubljani ponujati POS terminale, na katerih lahko gost izbira med odstotki napitnine, ki jo želi pustiti … 5, 10 odstotkov, čisto spodaj pa izbira, da napitnine ne boste dali. Izberem slednje.

Zakaj?

Sama verjamem, da si mora vsak, ki dela z ljudmi, napitnino prislužiti. Kako? V prvi vrsti s prijaznostjo, s kulturnim “dober dan”, dobro postrežbo, s katero da vedeti, da POSLUŠA gosta (in ne pozabi na vodo ob kavi), s prijetnim povpraševanjem, če “potrebujete še kaj”, na koncu pa se ne izogiba mojemu pogledu, ko mu nakazujem, da bi želela račun. Pristopi, povpraša, če bom plačala z gotovino ali kartico, na koncu pa se zahvali za obisk.

A moje zadnje izkušnje v slovenskem gostinstvu so povsem obratne.

Ni katastrofalno, a je zelo povprečno

Avgust, vroč dan v Piranu, sedim v eni najbolj obiskanih kavarnic, ko prosim natakarja za račun. Reče, da prinese. Ko pride, mu povem, da bom plačala s kartico. Njegov odziv, precej nejevoljno: “A tega mi niste mogli prej povedat’?!” Mu odvrnem: “Me niste niti vprašali, to je vaša naloga, ne moja.” Prislonim kartico, ne dam napitnine. Zakaj že?

Čez nekaj dni v Ljubljani, v lokalu ob Ljubljanici. Pride natakar, na našo mizo niti ne dvigne pogleda, vzame naročilo, prinese vse … razen vode ob kavi. Čakamo, čakamo, natakarja ni spregled. Prosimo drugega. Čakamo, čakamo. Voda pride po kakšnih 15 minutah. Na koncu račun, mogoče kanček prijaznosti, v upanju na napitnino, “morda pa še ni vse izgubljeno,” si je verjetno mislil. Ne. Zadnjih 30 sekund ne bo odtehtalo slabe izkušnje pri vas. Napitnina? Zakaj že?

Takih zgodb se mi je skozi poletje nabralo kar nekaj, zadnja pa se je zgodila še prejšnji vikend. Večinoma gre za postrežbe, ki so zelo povprečne, niso katastrofalne, a so vsekakor ne zaslužijo napitnine.

Naj se zgledujejo po Američanih

Ob tem se spomnim na vlog Bita Severja, ko je z bratom potoval po ZDA in je med drugimi čudovitimi posnetki posnel tudi interakcijo z natakarico v eni od tipičnih ameriških okrepčevalnic. Spomnimo – v ZDA plača natakarja pride večinoma iz napitnin, zato ni nič čudnega, če so natakarji tam celo pretirano prijazni.

Natakarica v Bitovem vlogu da JASNO vedeti, da je ona tam zaradi njiju, na voljo jima je ves čas, doliva kavo, in je nasploh poosebljena prijaznost. Takšni napitnine ni težko pustiti.

Da se razumemo – ne gre za pretiravanje in osladnost, ampak natakarica v ZDA pač ve, da je tam zaradi gosta in se zaveda, da napitnine ne bo, če se ne bo za to vsaj malo potrudila. Pri nas pa menijo, da je za napitnino dovolj že minimum od minimuma. Da je ta samoumevna. Ne.

Zakaj so natakarji v Sloveniji postali tako naveličani gostov (nekateri se do njih celo obnašajo kot do nadloge, neke nevšečnosti na delovnem mestu), dobro leto po tem, ko praktično niso imeli dela in sploh niso smeli delati? Plače so jim zaradi primanjkljaja kadra menda celo povišali, gostinci pa upajo, da se bodo ljudje vrnili v velikem valu – in smo se. A zdi se, da za to sploh niso hvaležni. Ali pa prijaznost hranijo le za tujce?

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.