Morda ne gre za depresijo in kaj resnega, temveč zgolj za obdobje napetosti in žalosti, ki se je ne moremo znebiti. Ne veste, od kod je prišla ta žalost in zakaj ne odide. Strokovnjaki pravijo, da je pogosto posledica tega, da smo naučeni na to, da je žalost nekaj slabega in da se moramo slabe volje čim prej znebiti. Teh občutkov se zato bojimo in jih poskušamo potlačiti.

Si žalosten? Pomisli na dobre plati situacije! Skrbi te in si anksiozna? Ne skrbi, vse bo okej! Jezna in razdražena? Umakni se, dokler občutki ne izzvenijo. 

Čeprav so to dobronamerni nasveti, pa zavračajo in ne priznavajo vaših občutkov, nas to uči, da so negativna čustva slaba in se jih moramo čim prej znebiti. Čeprav je to do neke mere logično (če vidimo nekoga jokati, ga želimo potolažiti in ga s tem pripraviti do tega, da neha jokati), pa se moramo zavedati, da ta čustva niso zares slaba. 

Od njih ne bi smeli bežati, saj tako treniramo svoje možgane, da negativna čustva dojemajo kot nevarna. Posledično vsakič, ko začutimo negativno čustvo, dobimo obenem tudi občutek, da je nekaj narobe s tem, da to sploh občutimo. 

Ne manj žalosti, temveč boljši odnos s svojo žalostjo

Morda ne bo zvenelo smiselno, toda nehati moramo bežati pred negativnimi občutki in jih sprejeti – samo tako bomo prekinili začaran krog in izboljšali svoje razpoloženje, obenem pa se tudi naučili, da ta čustva niso slaba in nevarna. 

To lahko naredite tako, da svojo žalost načrtujete. Klinični psiholog Nick Wignall takšno metodo spopadanja z žalostjo in drugimi čustvu imenuje načrtovana žalost, pri kateri gre za to, da si določite čas v tednu, ko boste razmislili o svoji čustvih. Takrat si lahko dovolite, da občutite vse, kar vas je tisti teden ali tisto obdobje živciralo, žalostilo, razburilo, razjezilo …

Pri svetovanju svojim strankam se drži naslednjih petih točk:

1. Bodite konsistentni 

Pomembno je, da najdete čas v svojem dnevu in tednu, ki se ga lahko konsistentno držite. Pri načrtovani žalosti gre za učenje in tudi učenje mora biti konsistentno in ne zgolj občasno. Običajno je najlažje, če to opravimo takoj, ko se zbudimo ali preden gremo spat. 

2. Začnite z desetimi minutami

Deset minut za začetek povsem zadostuje, seveda pa si čas, ki ga namenite razmišljanju o svojih čustvih, lahko prilagodite po svojih željah in potrebah. 

3. Zapišite si vse, kar občutite

Čeprav načrtovana žalost ni nujno vaja, pri kateri si občutke zapisujemo, pa je tako najlažje začeti. Vzemite zvezek ali dnevnik in si zapišite vse, kar občutite, vse, kar vas dela žalostne.

Osredotočite se na ta občutek žalosti in ne cenzurirajte sami sebe, samo pišite. Cilj je, da opišete svojo žalost in jo opazujete, namesto da jo analizirate, popravljate ali jo poskušate razumeti.

4. Zapise si lahko shranite ali ne

Nekateri vse skupaj shranijo v dnevniku, si beležijo, kako so se počutili na določen dan in podobno, toda to ni nujno. Wignall pravi, da sam list papirja običajno vrže stran. Po njegovem je pomembno zgolj to, da si dovolimo občutiti svoje občutke. 

5. Ne analizirajte preveč

Analiza vsebine ni potrebna, cilj načrtovane žalosti je zgolj to, da si določimo čas, ko lahko vse privre na dan brez zadržkov in potlačevanja. Samo dovolite si za pet ali deset minut razmišljati in občutiti, karkoli pač občutite in to je vse.