Rachel pravi, da se ji zdi njen pristop izredno učinkovit. “Vprašajte kateregakoli starša, kaj jim je bilo najtežje in verjetno je to obdobje, ko je bil njihov otrok star dve leti,” je pojasnila.

Namesto da bi se v takih trenutkih zatekla k vpitju, ima Rachel Rodgers raje nežen pristop. In ta po njenem deluje tako dobro, da verjame, da je družina popolnoma preskočila obdobje “strašnih dveh let”. V videu, ki je zbral več kot 54.000 všečkov, je Rachel dejala: “Rada gledam, kako nam nežno starševstvo pomaga ustvariti prijazno osebo.” Rachel je šla skozi različne vrste starševske vzgoje in pravi, da njen trenutni pristop izvira s stališča razumevanja. 

V svojem videu je povedala tudi, da nežno starševstvo otroke uči, da so njihovi občutki povsem normalni in v redu, takšen način starševske vzgoje pa otroke nauči samoregulacije. Otrokom zagotavlja zmožnost soočanja s čustvi in zmanjšuje problematično vedenje, ker se otrok počuti razumljenega, ne pa nadzorovanega. 

Na primeru otroka, ki je udaril enega od staršev, je Rachel dejala, da bi v primeru nežnega starševskega pristopa otroku povedali, da “je v redu biti jezen, ni pa v redu udariti nekoga”. Starše spodbuja, da otroka vprašajo, kaj potrebuje, in mu povejo, da “so tam za pomoč”. 

Rachel pravi, da svoji hčerki celo nikoli ne reče, da se mora opravičiti. Namesto tega jo nauči, kako čustveno spoznati, da je naredila nekaj narobe. V videu pojasnjuje: “Ne rečem ji, da mora reči, da ji je žal, ker želim, da ji je iskreno žal. Obstaja del otrokovih možganov, ki se imenuje prefrontalna skorja, ki nadzoruje impulze in čustva in je odgovorna za sprejemanje mirnih odločitev. In ta del je nerazvit do dvajsetega leta starosti,” pravi.

Toda njeni gledalci so imeli glede tega starševskega pristopa zelo različne odzive. Eden je zapisal: “Včasih smo potrebovali tudi opravičilo. Mamam se mi nikoli ni opravičila, samo nenadoma se je začela lepo obnašati do mene.” Drugi uporabnik pa je zapisal: “To mi je všeč, a čustva drugih ljudi do neke mere niso njena odgovornost,” tretji pa je zapisal naslednje: “Prisiliti otroke, da rečejo oprosti, potem ko so naredili nekaj narobe, jih uči, da lahko lažejo, da jim je žal, in to samo rečejo, da lahko nadaljujejo.”

Prispevek je bil prvotno objavljen na miss7.