Petra je diplomirana kineziologinja in certificirana prehranska svetovalka, ki je svojo kariero pričela v svetu fitnesa, s ciljem spremembe življenjskega sloga. Z željo po deljenju svojega znanja in izkušenj je postala osebna trenerka, stopnjevanje strasti jo je kasneje popeljalo v svet podjetništva.

Njeno zgodbo na njenem Instagram profilu spremlja skoraj 90 tisoč ljudi, nedavno pa je s svojo pop up trgovino v ljubljanskem BTC-ju povzročila pravo evforijo. Zaradi nepričakovanega navala ljudi so morali trgovino za eno uro celo zapreti, ljubitelji njenih modnih kosov pa so se v velikem številu pred trgovino pričeli zbirati še pred uradnim odprtjem.

Dogajanje ob odprtju začasne trgovine je bilo neverjetno. Nepopisna gneča, prerivanje in v hipu prazne police. Kako si ti doživljala vse skupaj?

Celotno ekipo je presenetilo, saj takšnega obiska nismo pričakovali. Zadeva nas je konkretno prerasla in v trenutku smo ugotovili, da organizacija ni bila na nivoju kot bi sicer morala biti. Začasno zaprtje je bila edina smiselna odločitev v tistem trenutku. Vsekakor sem vesela, da so bili obiskovalci izredno potrpežljivi in da so sprejeli dejstvo, da bo treba za obisk trgovine stati v vrsti. Z ekipo smo dokazali, da znamo držati skupaj in izpeljati dogodek tudi ko nas nekaj tako zelo preseneti.

Kako sicer doživljaš uspeh svoje znamke?

Težko vprašanje. Na neki točki vsega skupaj niti ne dojemam, po drugi strani pa prakticiram hvaležnost. Brez oseb, ki v nas verjamejo, nas ne bi bilo tu in počasi plezamo še višje.

Ste je po tem odmevnem dogodku sklenili kakšne spremembe, začrtali nove poslovne cilje? Morda odpreti svojo stalno trgovino …

Stalna trgovina ni nekaj, kar bi bilo v naših kratkoročnih ciljih, mogoče nekega dne. Trenutno vso energijo in sredstva vlagamo drugam, kasneje ko bo znamka resnično trdna, pa se vsekakor lahko nadejamo tudi možnosti odprtja fizične trgovine. Trenutno namreč niti spletna trgovina z vsem sistemom in organizacijo še ni na nivoju, kakršnega bi si želeli, saj nas ves čas nekaj prehiteva.

Kako vidiš rast svojega podjetja v prihodnosti, si želiš širitve v tujino glede na mednarodno ime znamke (op.a. SWY – Starts With You)?

Tujine sprva nisem imela v mislih, ko sem izbirala ime, saj je bilo vse skupaj nekako spontano, a se je sedaj izkazalo za zelo dobro potezo. Tujina je že postala sedanjost in počasi se prebijamo tudi na tujih trgih. Bistvo in središče pa seveda ostaja in bo vedno v Sloveniji.

Za uspešno rast podjetja moramo biti seveda ves čas v stiku s trendi. Sledenje tujim znamkam iz držav, ki so pri tem vodilne, je obvezno, saj lahko znamka sicer hitro zdrsi v drugo smer.

Kaj je bil tvoj povod za lastno znamko oblačil?

Načeloma moja ideja ni bila ustvariti osebno znamko, ampak zgolj ustvariti znamko športnih oblačil. Želja je bila prisotna že nekaj let in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo zadeva odvila v to smer. Ko sem rodila, sem kmalu ugotovila, da ne bom mogla preživeti po 12 ur dnevno v fitnesu ali za vikende ob računalniku. To je bila `brca v tazadnjo`.

Kje so oblačila izdelana in kako poteka razvoj novih kolekcij?

Oblačila so izdelana v Turčiji in na Kitajskem, zdaj pa proizvodnjo v večini selimo v Evropo. Razvoj novih kolekcij poteka tako, da mojo idejo, ki jo izrišem skupaj z vsemi detajli, uskladim z našimi proizvajalci. Ti izdelajo vzorce in teh je navadno več, dva, trije, odvisno od popravkov. Proces spremlja veliko dogovarjanja, sprememb, testiranja,…

Uspešno krmariš med poslovnim in zasebnim življenjem. Kaj je skrivnost uspeha in morda največji izziv?

Zame je to absolutno največji izziv. Ne krmarim uspešno, saj na nobenem področju nisem stoodstotna, ko sem z družino trpi podjetje in obratno. Trudim se biti najboljša verzija kar lahko, pri čemer ohranjam trezno glavo. In odkrito, trezna glava je tista, ki me drži pokonci. Podjetje ni na prvem mestu, kar vedo tudi sodelavci in poslovni partnerji. Vzamem si čas za družino in ostale reči, ki mi veliko pomenijo. Vse to pa mi uspeva s pomočjo svoje ekipe ter tašče in mami, ki brezpogojno razumeta, ko morava z možem energijo posvetiti podjetju in vskočita z najboljšim varstvom, ki ga hčerka Emili lahko dobi.

Okrog sebe imam ljudi, ki dihajo z mano in to je več kot bi si kadarkoli lahko želela.

Kako usmerjaš svojo hčerko glede telovadbe in prehrane?

Emili hodi v gimnastično društvo enkrat na teden, ravno toliko, da ima v mislih gibanje. Tam uživa, zato jo z veseljem peljemo, kot družina pa veliko kolesarimo. Kar se pa prehrane tiče, ne kompliciramo. Ne želim je obremenjevati z zdravo prehrano, saj je že tako preveč vseh teorij o hrani okrog nas. Rada bi, da razvije svoj način prehranjevanja in posluša telo in ne ostalih, ki bi ji govorili kdaj in kaj mora jesti.

Naše telo je bolj pametno, kot si mislimo. Če ga ne poslušamo, pride prej do bolezni. To je moja teorija.

Stereotipi o vadbah, ki te najbolj jezijo oz. se ti zdijo najbolj bizarni…

Teh je kar nekaj, na primer da shujšaš samo, če prav treniraš in paziš, kaj ješ; da je svet fitnesa povezan z zdravjem in da po enem letu treniranja že lahko postaneš osebni trener in deliš nasvete o treningih in prehrani. Še ena od takšnih cvetk je, da moramo ženske za napredek dvigati visoke teže in da je računanje kalorij edino, kar vodi v napredek. In še in še.

Slovenci smo znani po opravljanju, pametovanjem o vsem, očitkih. Kako se ti spopadaš s tem in katere opazke/koemntarji te najbolj zmotijo?

Najbolj me zmoti, ko komentirajo ljudi, ki so mi blizu, ne mene. Jaz sem se utrdila in se znam s tem spopasti, za bližnje pa ne vem. Komentarji in podobno se mi sicer zdijo brezpredmetni in brezvezni. Niti ne več smešni. Rabila sem nekaj časa, da sem razumela, da ti komentarji o meni ne povedo nič, ampak so ogledalo osebe, ki komentar napiše. Sedaj ob teh komentarjih ne čutim ničesar, niti berem jih ne. Ne posvečam jim niti pikice svoje energije, saj jo potrebujem za druge reči.

Kaj pa je bila najbolj bizarna stvar, ki si jo prebrala o sebi?

Da izkoriščam hčerko za svojo prepoznavnost in služim na njen račun.

In najbolj nora stvar, ki si jo naredila v življenju?

Uf, jih je kar precej, ker sem noro spontan človek in ne prenesem organiziranosti in predalčkanja. Najbolj noro je zagotovo vse kar počnem v podjetju, oz. v kaj vse me vodi. Vsakodnevno sem postavljena pred izzive, ki si jih v življenju nisem nikoli predstavljala.

Za konec nam zaupaj še, kako se motiviraš, da narediš trening, ko se ti morda ne ljubi najbolj?

Treningi zame niso klasični treningi, ki pomagajo pri oblikovanju postave, ampak je to čas samo zame. Med vadbo se odklopim in glava funkcionira čisto drugače. Ne potrebujem motivacije in odkrito niti ne verjamem vanjo. Ko motivacije ni, si samo ti tisti, ki odloča, kaj bo takrat naredil. Ni odvisno od motivacije, ampak od nas. Motivacija je lari-fari.