Nezvestoba je ena najbolj bolečih plati romantičnih zvez. Na oba partnerja ima destruktivne učinke, poleg fizičnih zdravstvenih težav, kot so spolno prenosljive bolezni, pa nezvestoba poveča tudi tveganje za mentalne zdravstvene težave. Pogosti sta anksioznost in depresija, prevaranemu se zmanjša samopodoba, zaupanje v partnerja je uničeno. Še toliko huje je, kadar je prisotno tudi družinsko nasilje.
Mnogi prevarani moški in ženske pogosto ne vedo, kaj naj storijo, ko izvejo za prevaro. Številni se razidejo, ločijo, drugim je to težje storiti.
Ena od takih je tudi uporabnica Partnerske in družinske posvetovalnice, ki je zapisala, da je izvedela, da jo je mož v 12 letih zakona že nekajkrat prevaral. Mož varanje zanika, še več, pravi, da si avtorica vse skupaj izmišlja, da potrebuje psihiatrično pomoč. Moža ni zapustila, skupaj imata dva otroka, zaradi katerih ji je še toliko težje, poleg tega dvomi, da bi finančno lahko zmogla. Prav tako nima družine, h kateri bi se lahko zatekla.
Pod avtoričin zapis so se oglasili uporabniki foruma, ki so avtorico vzpodbujali, naj moža le zapusti.
“Lahko si predstavljam, kako se počutite, vendar pa je za take primere ponavadi učinkovita le ena stvar in to je dokončen razhod,” je svetovala ena od komentatork.
“Vsaka oseba si zasluži partnerja, ki te spoštuje in vrača zvestobo. Na vašem mestu ne bi oprostila več in bi začela razmišljati o razhodu. Vsak konec je začetek nečesa novega. In po navadi so ravno novi začetku težki, vendar za dežjem vedno posije sonce in zagotovo boste našli partnerja, ki si ga zaslužite. Le pogumno, mogoče bo potem videl, kaj je izgubil,” je svetovala druga komentatorka.
Podobno je svetovala tudi ena od komentatork, ki je bila tudi sama prevarana. Svetuje prekinitev zveze, saj se zaupanje nikoli ne bo v celoti povrnilo, odnos s partnerjem pa nikoli več ne bo tak kot pred nezvestobo. Izpostavlja, da v takšnih zvezah najbolj trpijo otroci, ki čutijo stisko in lahko čutijo, da sta oče ali mama obremenjen s svojimi težavami. Prepada med partnerjema ne more rešiti niti terapija, saj sta po njenem čustvena distanca in nezaupanje do partnerja prevelika. Dodaja naslednje:
“Partnerski odnos se sfiži v nekakšno simbiozo, lahko tudi s konzumiranjem spolnosti, vendar ves čas čutiš čustveno praznino. Leta minevajo, otroci odrastejo, ti pa se vse bolj zavedaš, da zaradi pomanjkanja poguma nisi živel svojega življenja.”
Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije svetuje, da si avtorica poišče oporo pri katerem od drugih sorodnikov, pri prijateljicah, sodelavkah ali pri kateri od organizacijah (CSD, Varna hiša, Karitas …).
Poudarja, da lahko avtorica vpliva le nase in na otroke, na slednje sicer vplivata oba starša s svojimi zgledi in dejanji. Dodaja, da lahko avtorica dela na sebi, poskrbi zase in za svoje zdravje in za to, da začne bolj verjeti sebi in svojim občutkom. Pravi, da avtorica zagotovo čuti jezo in odločnost, ki pa sta verjetno globoko potlačena. Dimec Bratina svetuje branje knjig, forumov, poslušanje oddaj in seminarjev s področja osebnostne rasti, psihologije, odnosov, vzgoje in komunikacije.
Priporoča tudi psihoterapijo, toda ne zato, ker bi imel mož prav. S pomočjo terapevta bi avtorica lažje uvidela, kaj se ji dogaja, v sebi našla moč in ugotovila, kako si lahko pomaga, da se reši iz tega začaranega kroga in ob tem poskrbi tudi za otroke.
Svoja vprašanja in dileme lahko zapišete na forumu Starševski čvek ali pa pod katerega od tematskih forumov, pri katerih odgovarjajo tudi strokovnjaki.
