Posvojitev je proces, v katerem par ali posameznik postane zakoniti skrbnik za otroka, ki ni biološko njihov. Center za Socialno delo pojasnjuje, da je »Posvojitev je ena najboljših možnih oblik varstva otroka, ki iz kakršnihkoli razlogov ne more živeti s svojimi biološkimi starši. V posvojitev se sme dati le otrok, čigar starši so neznani, umrli, ali če so pred pristojnim organom privolili, da dajo otroka v posvojitev, in otroci staršev, ki jim je odvzeta roditeljska pravica. Vodilo centra za socialno delo, ki posvojitev izvaja v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je, da s posvojitvijo sledimo predvsem otrokovim koristim.«

Posvojen otrok ima enake pravice, kot biološki otrok. Prevzame priimek svojih skrbnikov in prav tako lahko deduje njihovo premoženje, po njihovi smrti. Biološki starši v primeru posvojitve izgubijo vse pravice in dolžnosti do otroka.

Posvojeni otroci tako dobijo stalen dom in družino, s tem pa se jim razvije tudi občutek pripadnosti, varnosti in neke identitete. Posvojitev je za otrokov razvoj in čustveno stanje veliko bolj koristna, kot le rejništvo.

Dolg in težek proces

V Sloveniji se letno izvede zelo malo posvojitev, v leto 2019 je bilo izvedenih le 47 posvojitev, kar 17 od teh pa je bilo iz tujine. Proces je dolg, drag, Alenka in Igor Rozman, avtorja knjige ‘Srce bije v dvojini’ pa pravita, da tudi mnogokrat poln razočaranj. Za Mladinsko knjigo sta povedala, da se v Sloveniji bolj spodbuja rejništvo, ter da ko se odločiš za posvojitev iz tujine, si prepuščen sam sebi. »Obstaja pa neformalna mreža ljudi ‒ vprašaš, ali kdo koga pozna, ki je posvojil iz te in te države. Na ta način sva midva prišla v stik s Slovenko v Gani, ki je pri posvojitvi pomagala že več parom. Žal se pri naju ni dobro končalo,« je razložil Igor in dodal, da se je pogosto zgodilo, da so jim otroka pokazali, sta ga izbrala, nato pa izvedela, da ga ne moreta posvojiti.

Pri vzgoji posvojenih otrok pa gre za enako mero brezpogojne ljubezni, kot pri bioloških. »Imam dva odrasla sinova. Moja očetovska čustva do njiju se v ničemer ne razlikujejo od tistega, kar čutim do Izaqueja in Jacója. Je pa ena temeljna razlika: pri posvojenem otroku ne moreš iskati lastnosti, ki si jih z geni prenesel nanj. Prihranjeno nam je včasih tudi zoprno ugotavljanje, komu od staršev sta bolj podobna,« je razložil Igor.

Grajenje odnosa

Pri posvojenih otrocih, pa je pri nekaterih stvareh vseeno treba postopati drugače. Posvojeni otroci lahko čutijo močnejšo potrebo po ljubezni in pripadnosti, kot biološki otroci. Zato je pomembno, da otroku skrbnik vedno da občutek pripadnosti, ter da se otrok zaveda, da je del te družine za vedno.

Alenka pa poudarja, da tudi pri tej vrsti vzgoje naletiš na situacije, na katere nisi stoodstotno pripravljen. »Vsi pogovori, ki sva jih imela, in priprave na posvojitev so bili koristni, ker sva o določenih temah temeljito razmislila. Pomembno se mi zdi, da si na vprašanja o posvojitvi odgovorim, preden me otrok o tem vpraša,« je razložila.

Je pametno otroku povedati?

Pomembno vprašanje pri posvojitvah pa je tudi, kdaj otroku povedati, če sploh? Z enako dilemo se je soočila tudi uporabnica Starševskega čveka, ki ni vedela, ali bi svojemu najstniku povedala, da je posvojen. Nekaterim staršem se zdi, da če je otrok srečen, ni potrebe po tem, da se omenja njegovo zgodovino. A to lahko oškoduje otroka, saj lahko začne dvomiti v svojo identiteto in ima občutek, da mu starši lažejo.

»Moja hči ve že od nekdaj da je posvojena. Nikoli ji kaj takega ne bi prikrila. Nista pred posvojitvijo šla na nobene priprave kjer bi vama razložili zakaj je tako pomembno da se tega ne skriva otroku? Jaz bi šla na vajinem mestu na posvet kako to predstaviti otroku. Mislim pa da sta si izbrala najhujša leta za kaj takega. Otrok se bo počutil izdan. Kar tudi je bil. Ker tega ne skrivata zaradi njega, ampak zaradi sebe. Se sramujeta da imata posvojenega otroka?« jo je opozorila ena izmed uporabnic.

Strokovnjaki svetujejo, da se otroku pove že pri 2-5ih letih. Takrat razvija svoje kognitivne sposobnosti in sposobnosti razmišljanja. Prej kot otrok spozna svojo preteklost, bolj bo staršem zaupal. Koristno je, da se o tem pogovore s svojim otrokom odpira, in odgovarja na vsa vprašanja, da se izgone občutkom krivde. Predvsem pa je pomembno, da se otroku zagotovi, da ni z njim nič narobe.

Kljub vsem zagotovilom in razlagam, se lahko zgodi, da otroci kasneje v obdobju najstništva čutijo jezo in krivdo. Lahko se še vseeno sprašujejo zakaj jih njihovi ‘pravi’ starši niso želeli in kaj je z njimi narobe. Pomembno je, da jim njihovi novi starši zagotovijo, da ni krivda otrok in da so sedaj tudi del prave družine. Če želijo stopiti v kontakt s svojo biološko družino, je to popolnoma smiselno in koristno. Če otrok želi stopiti v stik s svojo zgodovino in kulturo, je za grajenje njihove identitete to lahko ključno. Ravno zato je koristno, da se o teh stvareh pogovorijo z otroci čimprej in razbijejo občutek sramu. Starši pa jim tako omogočijo, da se otroci spoznajo s situacijo na čimbolj zdrav in konstruktiven način