Če bi dobila kovanec vsakič, ko so me prepričevali, da bi poskusila meso, zdaj ne bi pisala kolumne, temveč bi do konca življenja ležala na karibski plaži s koktejlom v roki. “Kako misliš, da nikoli nisi poskusila mesa?”, “Te ne zanima, kakšnega okusa je?”, “Nimaš pojma, kaj zamujaš” …

V današnjem svetu se pogosto preveč ukvarjamo s prehranjevalnimi navadami ljudi okoli sebe. Na splošno se preveč ukvarjamo z ljudmi okoli sebe, a to je tema za drugič. Osebno me nikoli ni zanimalo, kaj ima na krožniku nekdo drug, niti me ni motilo, če je kdo pred mano jedel meso ali si z mano razdelil na primer pico, ki je bila na polovici obložena z mesom. A zdi se, da je vse okoli mene silno zanimalo, zakaj jaz ne jem hrane, ki naj bi mi najmanj odprla nebesa.

Ne morem reči, da kogarkoli, ki je bil presenečen, da nisem še nikdar poskusila mesa, ne razumem. Zavedam se, da je to dejstvo silno nenavadno. Tudi jaz bi bila začudena, če bi mi nekdo rekel, da ni še nikoli poskusil čokolade. Težko bi razumela, zakaj ni poskusil hrane, ki jo sama uživam skoraj vsak dan.

Vegetarijanstvo ali pesketarijanstvo

Čeprav smatram, da sem vegetarijanka, moram poudariti, da jem morsko hrano. Poletje si težko predstavljam brez jadranskih lignjev, škampov in sveže ribe. A marsikdo bi mi zameril, če ne naglasim, da sem po današnjih kriterijih, ko je dobilo popolnoma vse svoj izraz, v bistvu pesketarijanka.

Gre pravzaprav za besedo, sestavljeno iz italijanske besede “pesce”, ki v slovenščini pomeni “riba”, in angleške besede “vegetarian”, ki pomeni “vegetarijanec”. Toda izraz je skoraj popolnoma nov, izumili so ga namreč v Združenih državah Amerike v 90. letih prejšnjega stoletja. Do takrat je vsak, ki je jedel ribo, veljal za vegetarijanca.

Že Platon, ki je zagovarjal zdravo prehrano, je v vegetarijansko dieto, poleg žita, semen, fižola, sadja, mleka in medu, vključeval ribe. V krščanski veri se riba ne uvršča med meso – Jezus naj bi bil namreč vegetarijanec, a v Bibliji jasno piše, da je jedel ribo. Pa tudi če zavijemo v restavracijo, ki ponuja menije, riba načeloma ne spada pod mesni, temveč pod vegetarijanski oziroma morski meni.

“Ampak tudi riba je meso.”

Ja in ne. Seveda je riba žival, o tem ni dvoma. A riba je pravzaprav hladnokrvna žival, meso pa je po konvencionalni definiciji meso toplokrvnih živali, med katere sodijo ptice in sesalci.

Zakaj?

To je naslednje logično vprašanje, ki ga postavijo ljudje, ko pridejo k sebi od šoka. Razlogov je več. Čeprav sodobno mesno industrijo strogo obsojam, bi težko rekla, da sem popolnoma proti dejstvu, da živali ljudem predstavljajo hrano. Nič nimam proti temu, da žival, ki je živela lepo življenje, po možnosti nekje na zraku in v naravi, za človeka, ki bo to cenil, “podari” življenje.

Toda masovno ubijanje živali v tovarnah in prodajo njihovih teles za nekaj evrov v trgovinah, povezujem le z nečlovečnostjo, okrutnostjo in surovostjo.

Drugi razlog je dejstvo, da v življenju ne moreš pogrešati nekaj, česar nisi izkusil. Čeprav ne veljam za osebo, ki ne želi preizkušati novih stvari, nisem nikoli čutila potrebe, da bi poskusila meso. Ne diši mi in ne izgleda mi okusno. Ljudje so mi pogosto govorili, da bi mi bilo sigurno všeč in če so bili dovolj prepričljivi, sem jim celo verjela. A zakaj bi začela jesti meso, ugotovila, da mi je všeč, in se mu potem, zaradi moralnega prepričanja ali težke dostopnosti naravnega, “pravega” mesa, odpovedovala?

Najpomembnejši razlog pa je, da mesa v resnici ne potrebujem.

Prepričanje, da ljudje potrebujemo meso, ne drži

Vse trditve o tem, da ljudje za zdravo in kvalitetno življenje potrebujemo meso, so preprosto neresnične, za kar sem sama sebi najboljši dokaz. Preden sem razne napačne domneve začela poslušati sama, so jih poslušali moji starši. Od tega, da ne bom dovolj zrastla, do tega, da bom imela zdravstvene probleme. Dejstvi, da sem bila že v osnovni šoli najvišja v razredu in da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje obiskala zdravnika, govorita sami zase.

Drži, da ljudje za normalno delovanje telesa potrebujemo določeno količino beljakovin, a s pravilno prehrano se lahko beljakovine brez težav pridobi s stročnicami, z zelenjavo, jajci, mlečnimi izdelki …

Tudi približki, ki naj bi nadomeščali meso, so bogati z beljakovinami, a do njih sem osebno nekoliko skeptična – hrana, ki po okusu, strukturi in izgledu spominja na primer na čevapčič ali zrezek, a ne vsebuje mesa, mora biti najbrž precej obdelana.

Velikokrat slišimo tudi, da je meso neobhodno potrebno za športno aktivne ljudi, a Serena Williams, Alex Morgan in Carl Lewis predstavljajo le nekaj športnikov, ki so na olimpijskih igrah osvojili zlato medaljo in niso samo vegetarijanci, temveč celo vegani – njihova dieta ne vključuje nobenega izdelka živalskega porekla.

Moja prva (in zadnja) izkušnja z mesom

Zadnji dve leti živim v Dalmaciji, natančneje v Splitu, kjer je meso sestavni del obroka. Na moje presenečenje ga jejo pogosteje kot ribe in sošolec mi je enkrat celo rekel, da sem druga vegetarijanka, ki jo je spoznal v življenju. Začudenje, ki so ga izrazili Dalmatinci, ko so izvedeli, da še nisem poskusila mesa, se ne more primerjati z začudenjem Slovencev. Za Dalmatince je ta informacija nepojmljiva, dejstvo, da še nisem poskusila dalmatinskega pršuta, pa bi lahko že skoraj kategorizirali kot greh.

V začetku junija smo imeli izpit. Ker študiram igralstvo, naši izpiti izgledajo kot predstave, ki so odprte za publiko, po njih pa je običaj, da s sošolci in profesorji odidemo na pijačo in proslavimo. Odnosi s profesorji na akademijah so pač drugačni. Ker nas je v letniku zelo malo, se med seboj dobro poznamo, po končani akademiji pa bomo slej kot prej verjetno sodelavci.

Ob vinu smo naročili še olive, sirovo ploščo in dalmatinski pršut. Kot po navadi, so me tudi ta večer prepričevali, da ga poskusim. In kot po navadi sem jih zavrnila. Sprva.

Nimam problema z besedo “ne” in ne podlegam pritisku družbe, kadar nečesa ne želim. Ljudje so me neštetokrat prepričevali, da poskusim meso, in bili so že veliko bolj prepričljivi in vztrajni, pa me ni nikdar zamikalo, da bi jih poslušala. Tokrat pa sem prvič v življenju pomislila: kaj pa je najhujša stvar, ki se lahko zgodi? Zakaj ne bi poskusila domačega dalmatinskega pršuta in ugotovila, čemu takšna fama? In zakaj ga ne bi poskusila zdaj – obkrožena z Dalmatinci po uspešnem izpitu in na noč, ki si jo želim zapomniti?

Odtrgala sem si majhen del. Majhen kot noht. “Če boš prvič poskusila meso, ga probaj toliko, da ga boš okusila,” so rekli in profesorica si je razkužila roke, odtrgala dobršen del mesa in mi ga potisnila v roke. Naenkrat so bile vse oči uprte v mene.

Ko sem okusila pršut, sem bila presenečena. Vse sem si predstavljala drugače – tako strukturo kot okus. Predvidevala sem, da bo po strukturi podoben siru, narezanemu na rezine, po okusu pa se mi je zdel preslan in spominjal me je na dimljenega lososa.

Lagala bi, če bi rekla, da mi je bil pršut ogaben, a vsekakor lahko rečem, da se mi zdi precenjen. Vsi okoli mene so bili sicer malo razočarani, ko sem rekla, da na podlagi te izkušnje, zagotovo ne bom začela jesti mesa, jaz pa sem bila zadovoljna in srečna, da sem se odločila, da ga bom poskusila, saj sem ugotovila, da nisem ničesar zamujala.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.