Čas praznikov je za mnoge magičen, za peščico pa stresen. Jaz sem med tistimi, ki se praznikov ne veseli pretirano. Družinska kosila ali dogodki, kjer nas je za mizo veliko, v meni pogosto zbujajo stres, saj vem, da bom morala držati jezik za zobmi.

Z mojim poklicem in osebnostjo pride dejstvo, da imam vedno nekaj za povedati. Tudi nestrinjanje in graja mi ne predstavljata problema, konfrontacija pa je moje drugo ime. Med prijatelji sem znana kot tista, ki bo vedno povedala, če nimaš prav.

In čeprav je po eni strani prijetno vedeti, da me ljudje cenijo zaradi moje iskrenosti in znanja, je včasih naporno biti ta oseba.

Težava ni v meni

V zadnjih letih se velikokrat ugriznem v jezik za ljubi mir, kljub temu, da moja vest kriči, naj spregovorim.

Pred dobrim tednom dni sem praznovala 10. obletnico valete s sošolci. Ko je pogovor nanesel na otroke, je eden izmed bivših sošolcev izjavil, da so ženske, ki ne želijo otrok “suhe veje”. V meni je absolutno vrelo, ko sem začetek svojega stavka prekinila z: “S teboj ne bom o tem govorila.”

Nekaj tednov pred tem sem na prijateljevem rojstnem dnevu poslušala eno izmed deklet, kako opravičuje rasistične šale in uporabo besede na “N”. In pravi odraz moje rasti je dejstvo, da sem jo preprosto prosila, da zamenjamo temo.

In vsakič se publika za mizo na moj ton in zaripel obraz odzove s smehom. “Spet smo tam, Meta ima nekaj za povedati.” In tudi družinska kosila so pogosto zaznamovana s tem stavkom.

S tem postanem del problema

Sem človek, ki mu ni problem se prepirati ali debatirati. Od nekdaj sem močno verjela, da če si tiho, si del problema. Če ne izrazim svojega neodobravanja in nestrinjanja, se počutim, kot da sem zatajila del sebe in del tistih, ki jih zagovarjam.

To mi je sicer prislužilo sloves osebe, ki se bo na vsakem druženju “zapela”, a v resnici mi ni bilo nikoli žal, da sem povedala svoje mnenje.

Žal pa mi je, da moji prepiri nikoli ne vodijo do razmisleka. Konec koncev se ne pogovarjam z ljudmi o najljubšem okusu sladoleda, ampak o pravicah, rasizmu in seksizmu. Spregovorim ob temah, za katere vem, da so nepravične in mnenje izhaja iz nepravilnih prepričanj. Spregovorim, kadar menim, da absolutno obstaja prostor za izboljšanje, mnenje sogovorca pa izhaja iz neizobraženosti in ignorance.

Ko izpostaviš, da se ljudje motijo, se pogosto počutijo napadene in kar je zame debata, je za mnoge prepir. Tako pa se pogovor o tem, kako so nekatera prepričanja napačna, spremeni v prepir, zakaj ljudje lahko uporabljajo nekatere žaljive besede.

Moja vest ni čista samo, kadar molčim

Še bolj pa me žalosti, da od vseh teh pogovorov pogosto odidem izčrpana in razočarana. V teh trenutkih vem, da moje mnenje ni napačno. Ker, kako je lahko zagovarjanje pravic manjšin v kateremkoli kontekstu napačno? Vem pa, da bo po kosilu nekdo spet zavil z očmi, da “Meti ni uspelo, da se ne bi skregala.” S čimer vedno zaobidejo bistvo naših pogovorov.

Zaobidejo dejstvo, da se že 5 let najbrž niso naučili nečesa novega ali spremenili pogleda na svet. Svojih predsodkov in sovraštva se držijo kot pijanec plota, in ko jih glede tega izzoveš, jim vre kri.

Zaradi svojega slovesa, prepirov in potrošene energije se nikoli ne počutim slabo in ni mi žal. Spat grem s čisto vestjo in vem, da sem vsaj povedala, kar sem želela. Vest me peče le, kadar obrnem pogled stran in molčim.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.