Vesela sem, da je tako. Pa ne zgolj zaradi tega, ker me ohranja mlado, temveč, ker so nazori mlajše generacije lahko povsem presenetljivi in tako zelo drugačni, da se začne tudi izoblikovana oseba lotevati zakoreninjenih vzorcev, pričakovanj družbe, pogleda na družino, dejtinga… ni da ni.

Vedno so me učili, da je najpomembneje, da s partnerjem skupaj rasteta. To je v prevodu pomenilo, da se istočasno odločata za velike življenske premike. Se pravi, moja razlaga je bila od nekdaj ta, da morava imeti enako željo po prihodnosti, kjer ni prostora za odstopanja, ker odstopanja so pogojena z dvomi. 

Kako veš, da te nekdo iskreno ljubi? Moj tipičen odgovor bi bil; da raste s teboj.

Naučila sem se, da rast pravzaprav ni tako pogojena stvar, da gre za bolj mehko tranzicijo, ki se lahko odraža predvsem v medsebojni podpori, trdnosti razmerja, pa nenazadnje tudi željami, ki so kratkoročne in izvedljive. 

Na primer, želja po iskanju smisla in poti do skupnega mentalnega zdravja, do zdravega načina življenja, do iskanja skupnih odgovorov na to, kaj naj bi obema to sploh predstavljajo.

Do želje po zdravi in lepi spolnosti, ki ne sloni na pornografiji in temu, kar bi morala biti, temveč izhaja iz čiste povezanosti in nežnega, zavestnega dotika. 

Pomembna je tudi samostojnost znotraj razmerja, saj je ta neposredno povezana z zdravjem in počutjem, tako mentalnim kot telesnim.

Tu mi odzvanja ideja, da se rodimo sami in umremo sami. Čeprav se na prvi pogled to zdi dokaj turobna misel, je pravzaprav zelo lepa in samozadostna, in nič posesivna. Kot bi morala biti tudi partnerska ali prijateljska zveza. 

Lepo se je zavedati, da z nekom rasteš in se otepaš okovov, ki so ti leta dopovedovali, kako naj bi nekaj delovalo. Spustiti pričakovanja je najtežje, a ko enkrat to storiš, se ti odpre prostor za več. Več svobode, več enostnosti in več harmonije.