“Zadnje leto in pol smo starši zelo nasičeni z vsemi odgovornostmi in stvarmi, ki so nam jih naprtili ti težki korona časi. Otroke smo imeli doma, jih šolali in se hkrati soočali z drugi preizkušnjami vsakdana, kar je pri marsikomu, tudi pri meni, pustilo določene posledice,” je iskren zapis na svoji spletni strani Nepremagljiva.si začela Rebeka Dremelj.
Pojasnila je, da se zelo trudi, da bi bila dobra mama in da bi hčerkama privzgojila osnovne vrednote, a dodala, da tudi starši niso vsemogočni. “Tudi pri nas pride do trenutka, ko bi se najraje nekam skrili in da nas ne bi bilo na spregled nikomur. In ker so nam prav covid časi vzeli veliko energije, se to čuti tudi na nas in naših bližnjih.”
Kmalu se je začelo dogajati nekaj, kar ji je dalo misliti
Njen problem je bil sledeči: ker dela na zelo različnih področjih z veliko različnimi ljudmi, to od nje zahteva dobršno mero osredotočenosti. “Potem pa je tu še pretok energij med ljudmi. Hočemo ali nočemo, moram marsikdaj biti tudi nekakšen katalizator za vse pogovore, včasih tudi slabo voljo in negativnosti drugih. Rezultat vsega tega je bila v mojem primeru velika izčrpanost.”
Potem pa se je začelo dogajati nekaj, kar ji je dalo misliti: “Ko sem se pripeljala do svojega doma, sem stopila iz avta in nemudoma odbrzela v hišo. A še preden sem dobro zajela zrak, že sta bili ob meni hčerki s tisoč željami, vprašanji, predlogi … ‘mami to, mami ono, mami tretje’. Temu je nekajkrat sledilo, da sem se znašla v situacijah, ko sem ‘zaropotala’, čeprav nobena od hčera ni nič naredila narobe.”
“Svojo jezo, slabo voljo in frustracijo sem namreč zlila na njiju – na osebi, ki ju imam najraje na svetu, na osebi, ki nista bili nič krivi, nič dolžni. Kaj hitro sem se nato zavedla, da je bila moja poteza napačna. Še več! Prepoznala sem lastni vzorec, ki ne bi smel biti prisoten na tistem mestu, med meni ljubimi ljudmi.”
Poslovna ženska se poslovi, pojavi se mama
Rebeka je spoznala, da mora poiskati rešitev in jo tudi našla. Gre za preprosto potezo, ki se je zanjo izkazala za zelo uspešno. “Gre pa nekako takole: imam pravilo, da ko končam z delom in se bližam domu, nikoli ne grem direktno domov. Naj razložim …”
“V bližini sem našla parkirišče, kjer se na poti domov vedno ustavim in si na tistem mestu vzamem 15 do 20 minut časa zase. Čas, da se ustavim, da zadiham, da se kot Rebeka poslovna ženska poslovim in vstopim v vlogo mame. Rečeno drugače: prestopim v drug film … In tako sem zdaj – ko zares vstopim skozi vrata mojega doma in mi hčerki planeta v objem – ljubeča mama, željna vseh novih dogodivščin s svojimi otroki.”
Preprosto: kasnejši prihod domov je Rebekina rešitev.
