Sama sem uspeh dolgo časa merila po nekih ‘splošnih smernicah’, ki so skozi odraščanje šle nekako takole: osnovna šola, matura, dodiplomski študij, magisterij (vse mora biti seveda izjemno uspešno, drugače ni dovolj dobro), dobra služba (pri tem bi bila potrebna dodatna definicija glede plače), stanovanje/hiša. Toda doseg teh mejnikov ne zagotavlja uspeha in sreče, ocene bi vedno lahko bile boljše, plača bi vedno lahko bila višja, stanovanje večje in lepše, nato pa z zdravstvenimi težavami ugotoviš, da bi bilo že zdravje dovolj.

Na drugi strani pa prav tako ne smemo pozabiti, da vsi ti dosežki ne pomenijo prav nič ter da srečo in uspeh lahko čutijo tudi tisti, katerim ustaljena pot izobraževanja ni bila namenjena. 

Uspeh je torej povsem relativen in na žalost se pogosto meri kot nekaj, kar se doseže z namenom, da se odkljuka s seznama in gre naprej. Neprestano si želimo stvari, iščemo zadovoljstvo in izpopolnjenost, za katero smo slišali, da jo prinašajo določeni dosežki, ko pa do njih pridemo, ker jih ima naš sosed, nas pustijo prazne. Ker ne gre za naše osebne cilje, temveč za cilje drugih, za dosežke drugih, ki jih sami nimamo, toda iz nekega razloga s svojimi nismo zadovoljni. 

Konstantno primerjanje z drugimi je zato največje zlo za naš lasten uspeh in našo samozavest. Kot nekdo, ki je v otroštvu verjel, da bom nekega dne živela v tujini kot hollywoodska zvezdnica (ne obsojajte mojih sanj iz časa Hannah Montane, prosim), kasneje kot uspešna poslovna ženska (zelo neoprijemljiv cilj), sem te sanje kasneje zavrgla, nato pa se preostanek najstniških let ter začetek dvajsetih neprestano primerjala z drugimi, ki so to dosegli.

Kdo je v tujini? Kdo se je preselil v skupno stanovanje s partnerjem, medtem ko jaz živim pri starših? Kdo hitro napreduje na svoji karierni poti? Kdo kaže ogromen potencial, ki ga pri sebi iz nekega razloga ne vidim? Neprestano razmišljanje o tem, kaj drugi imajo in česa sam nimaš, te lahko popolnoma ugonobi, najhuje pa je, da tudi, če se zavedamo težave, je ne moremo zlahka premagati.

Zato je dobro govoriti z ljudmi in slišati njihove zgodbe, pa če gre za kozmetičarko v salonu, ki rade volje pove svojo življenjsko zgodbo, sosedo v bloku ali pa v službi – nobeno življenje ni popolno in vsak se sooča z določenimi težavami, čeprav morda družbena omrežja kažejo povsem drugačno zgodbo.

Zgodbe drugih ljudi nas lahko obogatijo z dodatno perspektivo in razumevanjem, da se vsak spopada s težavami in želi doseči stvari, ki so nam nezane ali pa so morda celo nekaj, kar imamo in temu ne pripisujemo dodatnega pomena. Dajo nam razumevanje, da življenje pač ne sledi pričakovanim smernicam, ki si jih sami zadamo. 

Osebno verjamem, da kar ti je namenjeno, ne bo šlo mimo tebe, četudi zna malo trajati, da pride. 

Sčasoma se namreč moraš nehati ukvarjati z drugimi ter se osredotočiti nase. Počni stvari, ki jih želiš početi in se ne oziraj na druge. Čez nekaj časa se lahko ozreš nazaj in ugotoviš, da si vse zastavljene cilje dosegel. Nenadoma se znajdeš tam, kjer si si želel biti, ugotoviš, da določena stvar sploh ni zate ali pa dosežeš stvari, ki nikoli niso bile v načrtu, toda so točno to, kar želiš – ker so ti preprosto bile namenjene. Nič, kar ti je namenjeno, ne bo šlo mimo tebe, če se boš trudil in aktivno iskal priložnosti. Ponavljaj si to.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.