Zaskrbljena žena je po 23-ih letih zakona prišla do prelomne točke s svojim soprogom. Za pomoč se je obrnila na starševski čvek: “Z možem sva poročena 23 let. Imela sva vzpone in padce. Obdobja, ko sva se ljubila in obdobja, ko sva se sovražila, a v vsem kar sva počela sva bila vedno zelo ognjevita. Ob delu z otroki, službah, športu… Sva bila vedno polno zaposlena. Otroci so odraščali, midva pa sva bila vedno bolj vsak k sebi. Nikoli nisva bila najboljša v komunikaciji, vsaj kar se naju in najinega odnosa tiče ne. Komunicirala sva samo še preko krega. To utruja in oddaljuje. Sedaj sva v fazi, ko resnično pa nekaj dni tudi besede ne spregovoriva. Čuti se tista mučna tišina. Nimava si več kaj povedati. Jaz vem, da ga težko gledam, na živce mi gre njegova prisotnost. Konec je, nič ne čutim. Zanima pa me, kaj razmišlja on, a ga resnično ne želim ogovoriti. Sama lahko razmišljam samo še o tem kako bi bilo fino, če ga nikoli več ne bi videla. Ni mi nikoli naredil nič žalega, nekako je bilo vedno vse brez posebnosti, a res ne prenesem pogleda nanj. Jaz pobude za ločitev ne bom dala. Kljub vsem mojim občutkom, mi je misel, da bi po toliko letih družinskega življenja, morala zaživeti sama. Finance in streha nad glavo niso problem.“
Za konec je vprašala ostale uporabnike kako naj si uredi misli, saj ji njeni dvomi in strahovi niso všeč.
Tišina kaže pasivnost
Ena izmed uporabnic je odgovorila, da je ta pasivnost značilna za moderne pare. »Za današnji čas je pasivnost, ki jo opisuješ, zelo značilna. To, da se kar zadovoljimo s tem kar imamo samo, da se nam ne bi bilo potrebno matrati ali se spravljati v neke neznane situacije. Rajši smo v slabih zakonih, kot, da bi naredili spremembo. Po drugi strani pa gre danes toliko vez narazen, kot nikdar do sedaj. Čudna družba smo postali.«
Mnogi pa se strinjajo, da se s tišino ničesar ne reši: »Ne glede na izid, je moje mnenje, da je komunikacija potrebna. Jaz sem se šla tiho mašo ko sem bila sredi 20, nezrela za odnos. Danes vem, da to ni način. Če si moža enkrat imela rada, ga imaš lahko spet. Pa tudi če ne, ustvari komunikacijo. Je tvoj mož in oče tvojih otrok in tega je vreden,« je napisala ena izmed uporabnic. Druga pa je dodala, da se je njen zakon enako končal: »Točno tako se je končal moj zakon. Sedaj, pet let po ločitvi se z bivšim razumeva fantastično. Morda nekoč, nekje se najine poti spet srečata. Če bi pred petimi leti razmišljala kot razmišljam sedaj, bi verjetno zakon reševala. Pri bivšem sem vedela kaj sem imela za svoj denar. Za navajanja na neke nove partnerje sem “prestara”.«
Ljubezen ni samo to kar nas učijo
Uporabnik iDESI pa je z ostalimi delil pomemben nauk, da ljubezen niso samo metuljčki v trebuhu.
“Zakon je ječa, v katero vstopimo prostovoljno in zalučamo ključ v prepad z razlogom. In ta razlog ima dvoje obrazov: prvi je, da ne moremo pobegniti ob prvih znakih nepopolnosti drugega. In drugi, še bolj pomemben je, da drugi ne more pobegniti proč od nas, medtem ko vedno bolj spoznava, s kako pokveko se je poročil(-a). Kajti roko na srce… težko je shajati z menoj. Težko je shajati s teboj.”
“Zdaj se bom malo spotaknil ob romantični mit, ki nas uči, da nas na tem svetu nekje čaka sorodna duša, s katero se bomo srečali in nekako intuitivno zaznali, da je to tista prava oseba za nas in ta sorodna duša nas bo ljubila v celoti, z vsemi našimi napakami… in živela bova srečno do konca svojih dni. Ampak ozrimo se še enkrat zelo zelo pozorno… V srži romantični mit opisuje obdobje PRED poroko… nakar sledi sreča do konca najinih dni. Če pogledamo še bolj natančno, bomo videli, da tisti romantični romani, ki že opisujejo življenje po poroki, praviloma na nek misteriozen način to smrt pričarajo precej hitro… najsi moža pobere jetika, pade v boju ali pa Madame Bovary preprosto stori samomor, ko spozna, da zakon ni zgolj sla strasti, ampak tudi pranje perila, knjigovodstvo, kuhanje in kar je še podobnih trivialnih opravkov v življenju,” je svoj odgovor pričel uporabnik.
Ni samo impulz, temveč nabor veščin
Uporabnik nadaljuje, da ljubezen ni nek intuitiven impulz, temveč stvari, ki se jih moramo priučiti.
“Osebi, ki bi jo ljubila po postulatih, ki jih narekuje romantični mit, bi močno odsvetovala poroko s teboj. oz. drugače… Da bi se lahko prepričala, da te nekdo zares ljubi, bi moral slednji moči izkazati neke kompetence.”
“Ker ga ni človeka na svetu, ki bi ljubil smrad, ko te daje prebava in spuščaš vetrove. Ga ni človeka na svetu, ki bi ljubil, kako kot krava na pašniku žvečiš solato in ni ga človeka na svetu, ki bi ljubil tvoje čustvene izpade ob PMS-u. Kar drugi ljubi na tebi, so tvoje vrline, ki jih lahko obožuje (po navadi zato, ker je tu šibkejši). In enako ti na njem.“
“Sedaj, ko sta skupaj toliko let, se ti gnusijo vse te njegove šibkosti in verjemi, tudi njemu tvoje. Kar seveda botruje v tišino. Kajti romantični mit nas uči, da je treba drugega ljubiti celega, z vsemi njegovimi slabimi lastnostmi. In kar je še huje… Če drugemu namenimo kritiko, da bi iz njega naredili boljšo različico – še vedno njega, se to šteje za- izdajstvo. “Kako mi lahko rečeš, da žvečim kot krava? Si me sploh kdaj ljubil?” Znan, predvidljiv scenarij, ki se mu vsi raje ognemo s politično korektno tišino. In poleg tega ima ta tišina še bolj subtilen pomen. Z njo sporočam, da je nekaj narobe. In če me moja sorodna duša res ljubi, bo že vedela, kaj. In ker seveda ne ve, imamo samouresničujočo se prerokbo: poročil(-a) sem se z nekom, ki me sploh ne ljubi.“
Kako ven?
Ljubezni in svojih navad se učimo, ni neke iskrice, ki bi nas čez celotno razmerje peljala in nam kazala poti. IDESI poudarja, da ljudje vstopajo v razmerja po kriteriju domačnosti, kar pa je avtorici in njenemu možu tišina in pasivnost. Svojega odnosa in trpljenja sta že navajena, zato ga tolerirata.
Dati se morate v vlogo učenca in učitelja in naučite partnerja kako shajati z vami in obratno. To je sicer dolgotrajen proces, pa vendar uporabnik pravi, da je vredno.
“Ali je vredno? Je, saj vnaša vzburjenje v zvezo. K dolgočasju varne stabilnosti doda tisti ščepec razburjenja spoznavanja nečesa povsem novega. Hej, kdaj si se pa nazadnje mogla s kom odkrito pogovarjati, kako trčena si? In nenazadnje… Tale cepec, s katerim si se poročila pred dobrima dvema desetletjema te je sprejel do te mere, da se mu zdiš ob pol šestih zjutraj vsa zmečkana v obraz z zlepljenimi, zaležanimi lasmi in v razvlečeni bombažni majčki in v flanelastih hlačah še vedno dovolj seksi, da bi te z veseljem nabrisal…” je za konec napisal.
O sorodni duši vsi radi slišimo, vendar dolgi zakon in ljubeče zveze so dolgotrajen proces, vreden veliko truda. Spomnite se zakaj ste svojega partnerja na začetku ljubili in zakaj on vas, in poskusite to obnoviti.
