“Sita sem bistroumnih puhlic vplivnežev in samooklicanih gurujev”

12. januar 2024

“Sita sem bistroumnih puhlic vplivnežev in samooklicanih gurujev”

12. januar 2024
Foto: Instagram @hannaschonberg

“Sita sem bistroumnih puhlic vplivnežev in samooklicanih gurujev”

12. januar 2024
Foto: Instagram @mao.ge

Sita sem bistroumnih puhlic raznoraznih življenjskih učiteljev, zapovedi in navodil za vsak delček našega življenja s strani vplivnežev, ter na drugi strani gurujev in samooklicanih strokovnjakov dolgotrajnega iskanja višjega smisla, našega obstoja in poslanstva na tem planetu, pri čemer vzvišeno pogledujejo na tiste, ki tega ne čutijo ali ponotranjijo.

Nikoli se nisem podala na pot globokega iskanja same sebe, svoje biti, pomena in smisla našega življenja. To ne pomeni, da sem površinska in plehka, ampak menim, da vsak osebnostno zraste v drugem obdobju življenja, (ne) potrebuje čas za resnejše vidike in duhovno pomirjenost, pri čemer to ne pomeni, da postaja instagramerska različica samorefleksijskega raziskovanja kompleksnosti svoje biti.

Jaz sem le ena izmed mravljic v 7,9 milijarde številnem vse bolj natrpanem in onesnaženem mravljišču, ki ga pestijo mnogo bolj pomembne zadeve kot moje vstajanje ob 5. zjutraj in zaužitje dovolj gramov proteinov čisto vsak dan. Kdo sem jaz v tej množici? Nihče. Kaj lahko spremenim velikega in pomembnega? (Verjetno) NIČ. Zakaj bi moje življenje narekovali drugi?

Foto: Instagram @hoskelsa

A pred časom sem vseeno čutila, da moram na svojem duhovnem in čustvenem življenju nekaj spremeniti in tako sem začela z branjem knjig in poslušanjem podkast oddaj o tej tematiki. Moram priznati, da je vsekakor vredno prebrati nekaj knjig, ki ti (lahko) olajšajo življenje, spremenijo pogled na svet, še posebej če imaš kakršnekoli težave in nerazčiščene konflikte. Ampak težava je, da je informacij enostavno preveč, preveč navodil in pravil, kako naj bi kaj naredil, kako zdravo jesti, gibanje, kariera, otroci in družina, pa partnerstvo, dom in še sto drugih področij. Predvsem pa nasprotujočih in izključujočih se informacij, ki te kaj hitro posrkajo v vrtinec samostresiranja in ukvarjanja s samim sabo, namesto z doživljanjem okolice, najbližjih in trenutkov tu in zdaj.

Mar je to res življenje? Živeti v okviru pravil in navodil? Imeti celotno življenje načrtovano do potankosti po rutinskem urniku in natančno določenih korakih?

Ko sem pred kratkim znova poslušala podkast o pomembnosti spanja in vpliva spalne rutine na naš organizem, kjer je bila omenjena še škodljivost vsake kapljice alkohola, nujnost ne jesti vsake 3 ure pred spanje in tako dalje, sem se resnično zamislila. Vsem tem zapovedim kako živeti, česa ne smeš in kaj moraš, da boš bolj fit, zdrav, srečen, uspešen, lep in duhovno izpopolnjen itd., ni ne konca ne kraja. Okvirji težje in ostreje postavljeni kot kdaj koli prej. Postajamo popolni roboti?! V vse bolj tehnološko naprednem svetu ne znamo ničesar več storiti brez ‘plonkca’ z nizom postavk.

Foto: Instagram @juliacourtes

Tukaj ne govorim o logičnem spreminjanju in čustveni ter duhovni rasti (ali dozorelosti, kakor vam je ljubše), ampak obsesivni samorefleksiji, pehanju za popolnostjo, nadzorom nad vsakim gibom in besedo kot sokol, ki pri preži nad svojim plenom. Še posebej pa smo Slovenci narod, ki ne mara anomalij in ki počnemo nekaj samo zato, ker to počnejo drugi. Lastna identiteta je v večini izbrisana oziroma zakopana nekje v globini, vsaka kritičnost in neposrednost pa nemudoma obsojen in obrekovan na vasi ali v komentarjih na družbenih omrežjih.

Kaj je sploh sreča?

Za nekoga praznovanje rojstnega dne s kozarčkom ali dvema preveč, četudi se zaveda posledic zloglasnega mačka naslednje jutro, za drugega peka slaščic s kalorijami, ki bi jih lahko nasitile za več dni, spet tretji uživajo med več desetkilometrskem teku sredi noči po lokalnih hribih nekajkrat letno in postenjem vsake pol leta. Ne obstajajo splošna določila, kaj naj bi bila sreča in kaj je zanjo potrebno. Ni recepta in četudi bi bil, bi imel za večino neprijetne stranske učinke.

Foto: Instagram @clairerose

Moj prijatelj preživlja težke čase, ki jih ne bi privoščila niti tistim, ki mi niso najbolj pri srcu, in ob tem večkrat pomislim, kaj resnično šteje v našem življenju. Nedvomno ne parkiran avto, motor ali čoln v naši garaži, predal poln nakita, za katerega se nenehno bojimo, da nam ga bo kdo ukradel, ko nas ne bo doma, in prav tako ne darilo, ki smo ga prejeli decembra nekega naključnega leta.

Štejejo spomini, čustva, občutki ob doživetjih, druženjih in praznovanjih.

Sproščenih in brezskrbnih, da se razumemo. Kaj je najpogostejša tema na prijateljskih druženjih? Zagotovo ne koliko čevljev imate v omari in kdaj ste oddelali nadure? Spomini na skupna druženja, dogodke, praznovanja na katerih ste se zabavali, dogodivščine med odraščanjem, lumparije v najstništvu in največje pijanske žurke, potovanja in nerodne prigode, ki bi jih najraje pozabili, pa vas vaši prijatelji večkrat opomnijo nanje.

Živeti življenje z več spontanosti in manj seciranja

Že lani sem se odločila, da bom bolj spontana in vsakič, ko me bo kdo kam povabil (če bo časovno in finančno mogoče), bom vedno rekla ja. Ne bom se omejevala pri doživetjih, potovanjih, koncertih, na katere se bom magari odpravila sama, srečnih in veselih trenutkih, ki jih noben denar ali stvar ne more nadomestiti. Ne bom se ozirala na to, kaj pravijo drugi, kako naj bi živela.

Zakaj bi svoj čas, omejen rok trajanja, ki ga imamo, polnila z nepotrebno samorefleksijo in iskanjem popolnosti?

Porabljala energijo za samoiskanje, če sem zadovoljna s tem kje in kdo sem ta trenutek. Načrtovanjem svojega življenja do potankosti z navodili, priporočili in pravili, saj naše že tako kompleksno in stresa polno življenje privede do utapljanja v lastnem jazu in na poti izgubljanja tistega, kar je smisel našega življenja. In to je živeti!

Sem namreč mnenja, da če preveč razmišljaš o sebi, izgubiš svoj kompas, pogostokrat najdeš težave tam, kjer jih ni, si ustvariš pritisk pri spreminjanju v nekaj, kar naj bi bilo in velja za zdravo, normalno, popolno.

Foto: Unsplash

Ne bomo živeli večno, zato ne razumem, zakaj bi si oteževali življenje in komplicirali. Kdo mi zagotavlja, da če bi se bolj poglobila vase, da bi bila bolj srečna in uspešna, pa pri tem ne mislim na bežanje ali strah pred resnico in zatiskanjem oči pred pravim jazom? Zakaj je treba na stvari gledati vedno z globino, zakaj jih ne jemljemo večkrat kot le to, kar so? Zakaj je v vsem treba iskati višji smisel?

In kaj pomenita dve leti ali pet življenja več (pri upoštevanju vseh strogih pravil o zdravem načinu življenja), če ostalih ne preživiš tako, kot si v resnici želiš in med procesom nisi srečen ter pravila upoštevaš le, ker naj bi jih moral in veljajo na nek standard višje inteligence?

V kolikor imaš normalne odnose z ljudmi okoli sebe, ki jih imaš rad in oni tebe, se zavedaš svojih vrednot, ciljev in sposobnosti, s svojimi dejanji in besedami ne škoduješ nikomur, ne vem, zakaj bi morali secirati svoje odnose, interakcije in dejanja ter loviti moderne ‘ideale’?

Nič ni narobe s tistimi, ki se odločijo za tako življenje, ali tistimi, ki se bojijo stopiti iz svojih okvirjev in zaživeti kot sami hočejo. Popolnoma podpiram ljudi, ki so poduhovljeni in če so zaradi tega bolj srečni, super, sem vesela zanje. A to ne pomeni, da smo vsi ostali bolj neumni, plehki in ne razumemo sebe in sveta okoli nas. Niti ne pomeni, da si zaradi tega nevedni ali ignorantski do okolice in sebe.

Razumem tudi, da vsi nismo enaki in da mnogim življenjska navodila pomagajo, jim nakažejo smer, če se ne znajdejo in so izgubljeni, a jih je treba (pre)vzeti bolj ohlapno. A verjamem, da bi bili mnogi bolj srečni, če bi vklopili več kmečke pameti in logike, manj razčlenjevali kaj in kako ter bili bolj spontani.

Kaj pa vi, živite življenje po svojih tirih, ali se raje priključujete na tiste najbolj ustaljene?

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.

Avtor
Piše

Katja Štravs

Style. Več novic