Knjiga, ki je že pritegnila nemalo pozornosti se je rodila v trenutku, ko se je njena avtorica, fotografinja Petra Cveblar z moškimi kolegi komolčila pred odrom in padla med publiko.
Ta ji je sicer pomagala, da se je ponovno postavila na noge, a to je bil hkrati tudi prelomen trenutek, ko je dojela, da se je ženski za svojo pozicijo treba boriti.
Od nevidnosti do lastnega vizualnega jezika
Monografija prinaša portrete uveljavljenih ikon in ustvarjalk, kot so Patti Smith, Grace Jones, Nicole Mitchell, Kim Gordon, Laurie Anderson, Joëlle Léandre, Mette Rasmussen, Neneh Cherry, Mary Halvorson, Kaja Draksler, Macy Gray, Dee Dee Bridgewater in številne druge. A ne gre le za galerijo slavnih obrazov temveč za obračun z zastarelimi spolnimi hierarhijami.
Kot ugotavlja avtorica, je bila slika v arhivih večine festivalov dolgo enolična, saj so na odrih prevladovali izključno moški glasbeniki.
Podobna slika je veljala tudi za objektivom, saj je bila nemalokrat pod odrom edina ženska fotografinja. Večinoma so ji moški kolegi delili pokroviteljske nasvete o tem, kaj in kako je treba fotografirati ali pa so se ji rugali.
Knjiga je nastala tudi kot neposredna protiutež obstoječim fotografskim monografijam, ki so desetletja častile skoraj izključno moške glasbenike, medtem ko so bile ženske večinoma reducirane na vlogo pevk, inštrumentalistke pa so ostajale v senci.
Navdih za projekt so podžgale tudi odkrite zgodbe glasbenic o tem, kako zahtevno je usklajevati materinstvo in neusmiljene turneje ali kako je lahko zunanja privlačnost v tem poslu včasih večja ovira kot prednost.
Tej čudoviti mojstrovini, ki slavi ženske glasbenice, se jih je nemalo oglasilo s spodbudnimi besedami. Resnično navdihujoče se je izrazila saksofonistka in skladateljica Melissa Aldana, ki je dejala; “Vsaka ženska, ki si vzame svoj prostor, ne da bi prosila za dovoljenje, naredi ta prostor nekoliko bolj naraven za žensko, ki prihaja za njo.”
Podobno razmišljata tudi francoska kontrabasistka Joëlle Léandre, ki odkrito opozarja, da morajo “ženske, ki uspejo, vedno delati desetkrat bolj trdo, da se jih sliši”, ter švicarska pianistka Sylvie Courvoisier, ki poudarja pomen vztrajnosti pri iskanju lastnega izraza; “Želela sem ustvariti svoj lastni jezik, svoj prostor in najti svoj način, da se me sliši skozi glasbo.”
Preko fotografij pa se bo zdaj slišalo tudi tiho moč več kot 120 ustvarjalk, ki jih objektiv Petre Cvelbar končno postavlja tja, kamor sodijo. V samo središče.
