Vedno nasmejano dekle, ki vam mežika v iskalniku Instagrama, je 24-letna Vita Vybihal. Že nekaj let ustvarja veganski blog Little Kitchen Vibes, kjer deli slastne in preproste recepte, včasih tudi veganske verzije slovenskih klasik, kot je potica.

Če se vam njeno delo zdi preprosto, še zdaleč ni tako. Razvoj enega recepta ji vzame ogromno časa, saj mora nov recept, preden ga preda svojim sledilcem, preizkusiti vsaj trikrat, navadno petkrat. Sledi fotografiranje, snemanje videa in še montaža.

Skupni čas od začetka izdelave načrta do končnega rezultata, ki ga vidijo sledilci? Tudi dva dni.

Prišla je do spoznanja, da se da stvari naučiti

Vita je z bloganjem začela že v srednji šoli, a na začetku ni imela pojma, kako to sploh početi, poleg tega ji je primanjkovalo tudi samozavesti.

“Blog se je rodil iz neke čustvene bolečine, da sem se nekako zamotila, čeprav nisem vedela, kaj sploh delam. Prej sem mislila, da so ljudje, ki blogajo in fotografirajo, s tem rojeni, jaz pa tega pač ne znam.”

Nakar je ugotovila, da se da stvari naučiti. Šla je na tečaj fotografiranja, naučila se je blogati, učila se je o marketingu, hkrati pa je spoznala, da se sploh noče ukvarjati z ničemer drugim, razen s hrano. “Ne tako, da bom kuharica, želela sem si ustvarjanja receptov, … Pojma nisem imela, kako iz tega narediti službo, vedela sem samo, kako hočem delati.”

Zdaj ji gre vedno bolje, sodeluje z največjimi sovenskimi znamkami kot sta Mercator in Spar, povpraševanja po tem, kar počne, pa je v Sloveniji vedno več.

Sicer kot vedno zaostajamo za tujino, a Vita pravi: “Vsem nadobudnim osebam sporočam: da se! Če ne boš sam verjel vase, ne bo nihče drug. Go for it!”

Si stroga veganka, ali si kdaj dopustiš pojesti kaj neveganskega?

Jaz se zelo trudim biti veganka ves čas, s fantom imava vegansko gospodinjstvo. Je pa tako – če pridem na obisk k babici, ki je ne vidim vsak dan in mi bo ona ponudila piškote, ki jih je spekla samo zame in je dodala maslo, bom pojedla ta piškot, dva ali tri.

Kako pa je na potovanjih? Si že vnaprej pogledata, kje ponujajo vegansko hrano?

Poskušava čim manj komplicirati. Z veganstvom je tako, da vedno lahko dobiš nekaj, če ne drugega, si lahko jed sestaviš iz prilog. Velikokrat greva v Airbnb, kjer imava svoj prostor in kuhinjo, kjer si pripravljava hrano. Se je pa veganstvo že tako razširilo, da ni težko. Tega sem zelo vesela.

Kako to sprejemajo tvoji sledilci na Instagramu? Se najdejo kakšni neprimerni komentarji?

Se moram prav zahvalit vsem mojim sledilcem, ker je moja skupnost na Instagramu tako lepa … to je sama ljubezen, samo sprejemanje, odpuščanje, … Sploh ne znam razložiti, ampak to so tako lepi ljudje! Človek bi sicer pričakoval, da se bo našel vsaj en, ki bo “špikal”, ampak ne.

Ti, ki mi sledijo in komunicirajo z mano, so sami cukri. Včasih mi gre kar na jok, ko razmišljam o tem (smeh).

Pred časom si imela objavo o tartufih in nekateri so izpostavili, da tartufi niso veganski. Meniš, da so bili pikolovski?

Ko se pojavijo take stvari, ne gre za napad name, gre za to, da mi hočejo dobro. V smislu: “Saj lepo in fajn, ampak ni čisto tako.” In ne gre samo za tartufe, gre tudi za kakšno drugo stvar. Ljudje, ki mi to pišejo, so ljudje, s katerimi redno komuniciram na Instagramu.

Ob tem si pa mislim, da če mi je ena oseba to napisala, sigurno ni edina, ki je to opazila. Iz tega razloga se zato potem rada odzovem v storyjih, kar je tudi dobro, saj s tem ustvarim neko komunikacijo in debato. Zaradi tartufov sem bila dve uri na telefonu! Debate še ni blo konec, a jaz sem rekla, da je dovolj.

Kaj si se odločila po tem, boš jedla tartufe ali ne?

Tartufov itak nimam dnevno na jedilniku (smeh) in enkrat na leto, ko jih imam priložnost jesti … jih pa bom. Nekateri bi me zaradi tega linčali, ampak … Tukaj gre za to, kaj se ti sam odločiš, kako daleč želiš iti. Isto je s figami, mandlji, avokadom, … Če greš čisto do konca, lahko ješ samo še lokalno, sezonsko in zelo omejeno.

Tudi z medom, ki ga predela sorodnik, nimam problema. Ne bom pa šla v trgovino in ga kupila tam. Ko sem bila v tujini, v Belgiji, nisem jedla medu, ker na industrijski med pač ne pristanem. Če pa osebno poznam čebelarja, je pa druga stvar.

Radikalnost mi nikoli ni šla in menim, da si z njo delaš več škode kot koristi. Mislim, da ljudi ni treba posiljevati s tem in da lahko imaš največ vpliva s tem, ko prijazno deliš, govoriš in si vzor.

Nekateri tudi pravijo, da je nemogoče biti popoln vegan v neveganskem svetu …

Ja, ljudje tudi mislijo, da če sem jaz veganka, da hočem, da so vsi 100-odstotni vegani. Ne, daleč od tega! Ne pravim, da moramo vsi postati vegani in zaživeti v srečni, majhni vasi, kjer smo vsi prijatelji. To so iluzije. Jaz mislim, da je dovolj že, če meso namesto sedemkrat na teden ješ petkrat, pa potem trikrat … To je lahko večletni proces, če ti tako ustreza.

Naj popolnost ne bo sovražnik dovolj dobrega. Dovolj dobro je že to, da nekaj narediš. Če milijon ljudi naredi tisto majhno spremembo v življenju, so to velike spremembe.

Moj razlog za veganstvo je denimo trajnost, skrb za okolje. Posledično pa še vse ostalo. Naj vsak dela nekaj za boljšo prihodnost in to je bistvo vsega. Ne v tem, da je vsak popoln v tistem, kar dela. To so take hude debate (smeh).

Imaš zato kakšne cilje za svojo Instagram skupnost, ali se bolj prepuščaš toku?

Po eni strani se raje prepuščam toku, ker se svet tako hitro spreminja, vidimo, kaj vse se dogaja. Eden mojih ciljev je izdati kuharsko knjigo, vsaj eno. Želim si tudi učiti ljudi o fotografiji hrane, ustvarjati čim več videovsebin, receptov, … S fantom pa si želiva tudi selitve v Kanado. Ampak še ne greva čisto takoj (smeh). On je Kanadčan, zato si želiva malo gor.