Večna debata, ki se med spoloma razvija že od začetka časa, ima za vsakega drugačen odgovor. Moški običajno odgovorijo, da ne, medtem ko ženske pogosteje odgovarjajo, da ja.
Tudi številni filmi in serije nam še naprej prodajajo stereotip, da je samo prijateljstvo med nasprotnima spoloma nemogoče. Skoraj vsaka televizijska oddaja, priljubljeni roman in film danes noče dovoliti, da bi protagonisti in protagonistke sobivali v miru platonskega razmerja.
Recimo Otis in Maeve v seriji Sex Education, ali recimo kar vse možne kombinacije v seriji Prijatelji, tu pa sta tudi Hermiona in Ron v Harryju Potterju (in celo Harry in Ginny). Vsekakor bi lahko še naštevali.
Poleg tega, da so te zgodbe tako kričeče pretirane do izčrpne monotonosti, so tudi nerealne in škodljive. Istočasno pa tudi spodbujajo idejo, da ženske niso enakovredne moškim in lahko v njihovem življenju obstajajo le na romantičen ali spolen način.
Očitno je, da so sodobne medijske reprezentacije močnih ženskih likov namenjene razblinjanju tovrstnega mizoginega razmišljanja. Vendar pa je ob nadaljnjem neobstoju popolnega prijateljstva med moškimi in ženskami v medijih ostanek tega zastarelega načina razmišljanja dovolj velik, da povzroči nelagodje velikega števila gledalcev že ob sami misli na to.
Znanost medijem nasprotuje
A kljub seksističnim ideologijam naše družbe znanstvene raziskave podpirajo dejstvo, da so moški in ženske lahko prijatelji. Zanimivo je, da so raziskovalci ugotovili, da so ta mešana prijateljstva pomembna, ker zagotavljajo drugačne oblike podpore in izpolnitve, kot jih posameznik prejemajo od istospolnih prijateljstev.
Heidi M. Reeder je pričela s prvo pomembno študijo, ki je bila objavljena v Journal of Social and Personal Relationships, leta 2000. Po opravljeni analizi 20 heteroseksualnih medspolnih prijateljstev je Reederjeva ugotovila, da od štirih vrst privlačnosti (spolna privlačnost, objektivna fizična privlačnost, romantična privlačnost in prijateljska privlačnost) je bila najbolj razširjena vrsta privlačnosti med temi prijatelji pravzaprav “prijateljska privlačnost“.
Reeder je leta 2016 objavila drugo študijo v Sexuality and culture, v katerem je opredelila inherentni pomen prijateljstva na obeh straneh za vsak spol. Reederjeva v svojem članku trdi: “Rezultati kažejo, da ženske svoje prijateljstvo med moškim in ženskami najpogosteje gradijo kot bratsko-sestrsko razmerje, moški pa svoj odnos najpogosteje označijo kot ‘samo prijatelja’ in oba načina gradnje odnosa sta povezana z visoko stopnjo zadovoljstva s prijateljstvom.”
V študiji, ki je bila prav tako objavljena leta 2016, je raziskovalka Linda A. Sapadin razpravljala tudi o tem, kako heteroseksualni moški in ženske kvalificirajo svoja istospolna prijateljstva in tista, ki si jih delijo med seboj: “Ženska istospolna prijateljstva so bila ocenjena višje glede splošne kakovosti, intimnosti, užitka in nege. Moški pa so na teh področjih svoja medspolna prijateljstva ocenili višje, z izjemo intimnosti, ki so jo moški enako ocenili tako v istospolnih kot v medspolnih prijateljstvih. Prijateljstva med spoloma, obema spoloma omogoča novo razumevanje in perspektive nasprotnega spola.”
Sapadin je v svoji študiji opozorila: “Oba spola sta na splošno ohranjala svoja prijateljstva in spolne odnose ločene, čeprav so spolna čustva in napetosti še vedno prisotni v številnih medspolnih prijateljstvih.”
Seveda se lahko še vedno zgodi, da vas vaš prijatelj spolno privlači, vendar ti občutki tudi ne bi smeli biti samoumevni. Prej ali slej mora vsak od nas ugotoviti, s kakšno osebo si na koncu želimo in zaslužimo biti. Včasih je boljše, če smo le prijatelji.
