Takšni in drugačni zapisi so dokaj pogosti. Nekateri menijo, da so ženske po 40. letu “neuporabne” ali da bi vedno raje izbrali 22-letnico namesto 35-letne ženske. Ti zapisi kažejo in potrjujejo vse raziskave, ki pravijo, da je pritisk na ženske glede njihovega izgleda ogromen in se z leti le povečuje. Le redkokdo je avtorja zapisa vprašal, koliko let ima in kako izgleda. To pač ni tako pomembno. 

Nekateri so se z avtorjem strinjali, drugi so bili kritični. Ena od komentatork je zapisala naslednje:

“Največji razlog hitrejšega staranja po 30. za ženske, je materinstvo in večje količine hišnih opravil. Ženska hodi redno v službo, potem pa takoj domov poskrbeti za otroke, moža in hišo. Če bi bili moški kaj bolj pripravljeni pomagati, ne pa da se samo vržejo v naslonjač s pivom v roki, ko pridejo domov, bi mogoče tudi ženske ostale dlje časa mladostne … Food for thought.”

Čeprav na naš izgled lahko vplivajo delo, prehrana, gibanje, naša psiha, je razumevanja za žensko telo malo. Neprestano je treba slediti željam in zahtevam družbe ter lepotnim standardom, ki jih postavlja.

Lepotni standardi so lastnosti, ki jih ženske morajo imeti, da predstavljajo “ženstveni lepotni ideal”. Ti standardi in ideali so se vedno spreminjali in so način utrjevanja seksizma, rasizma, starostne diskriminacije in spolnih norm. Tako zelo so vpeti v našo družbo in v naše možgane, da jih popolnoma ponotranjimo, hkrati pa so razlog za povečano anksioznost, depresijo, prehranjevalne motnje, samopoškodovanje in nizko samopodobo. 

Vidimo jih povsod – v filmih, na televiziji, v literaturi, revijah, šolskem sistemu, zdravstvenem sistemu, politiki, osebnih odnosih, družbenih medijih, oglaševanju … Ti standardi se spreminjajo skozi čas in kulturo, toda zaradi zahodnjaškega kolonializma so evropski lepotni standardi postali globalni. 

Standardi so kruti do mladih žensk – odstraniti je treba maščobo s trebuha in jo dodati k oprsju in zadnjici. Odstaniti je treba vse dlake s telesa, toda dodati jih je treba k trepalnicam. Potemniti ali posvetliti moramo kožo, spremeniti barvo in teksturo las. Odstaniti celulit, čeprav je naraven in normalen in se ga je praktično nemogoče znebiti. Spreminjajo se trendi ličenja, urejanja pričeske, depiliranja, oblačenja. Spremenijo se tudi pričakovanja glede izgleda telesa – danes je, predvsem na Zahodu, vse bolj cenjeno telo z velikim oprsjem, ozkim pasom in veliko zadnjico, medtem ko drugje še vedno veljajo standardi, ki ženskam velijo, naj bodo čim bolj suhe. 

Jessica Defino v svojem članku jasno izrazi sporočilo, ki se ga ženske zavedajo ali pa podzavestno občutijo:

Starost se doživlja kot prekletstvo, kot se je izrazil tudi avtor objave, ki si je nadel vzdevek “Prekletstvo življenja”. “Škoda, da niso ženske večno mlade. Ali pa da bi ta naravna mladost vsaj dlje časa zgledala na njih.” Nerealne predstave glede izgleda samo povečujejo starostno diskriminacijo. 

V filmih imajo starejši igralci vedno poleg sebe mlajšo žensko, v oglasih nastopajo mlajše ženske, lepotna industrija pa je osredotočena na oglaševanje in produkte, namenjene pomlajevanju in skrivanju katerihkoli znakov staranja. Socialna omrežja promovirajo “anti-aging”, na Instagramu je recimo pod #antiaging kar 10,9 milijona objav. 

Številne starejše ženske pravijo, da se počutijo ignorirane, nevidene in posledično s starostjo vse bolj nepomembne. Kritizirane so zaradi vsakega najmanjšega znaka staranja, kot da to ni običajen proces življenja. Družba konsistentno vzdržuje mišljenje, da je starost nekaj, čemur moramo nasprotovati in čemur se moramo izogniti. 

Toda staranju se ne moremo izogniti, doleti prav vsakogar. Skylar Liberty Rose, spletna bloggerka in pisateljica, ki se že bliža petdesetim, je zapisala, da staranje doživlja kot privilegij, ki ga mnogi ne doživijo. Podobno je zapisala tudi ena od komentatork foruma: