fbpx

Šokantna izpoved: »Ne bom skrbela za svojo bolno mamo!«

Odnosi

Kaj pa vi v njenem primeru storili vi?

»Odrasla sem v številni družini. Imam dva starejša brata in dve sestri. Rodila sem se zadnja in nisem bila načrtovana. Lahko bi rekli, da sem jim uničila vse načrte.

Starši pred mano niso skrivali, da so si želeli splav, vendar je bilo že prepozno. Ko sem se rodila, sta bila brata že študenta. Nikoli nisem bila del njunega življenja. Danes sta oba poročena, imata čudoviti ženi in otroke, zaslužita ogromno denarja, potujejo … Jaz pa jih sploh ne poznam.

Za sestri sem bila vedno dolgočasen privesek. Moja mama ju je prisilila, da živim z njima, samo da bi se me znebila, sestri pa sta me zaradi tega sovražili in tega nista niti skrivali. Tako kot brata imata tudi oni svoje hiše, može in otroke. Zame v njihovem življenju ni prostora.

Ko smo dobili obiske, sta starša vedno s ponosom kazala fotografije bratov in sestra. Jaz pa sem bila neumna napaka, ki nikoli nič ne ve. Nenehno so me primerjali z njimi, čeprav so bili vsi vsaj 15 let starejši od mene.

Kasneje se sem se zaljubila v šivanje in se vpisala na šiviljsko srednjo šolo. V poslu sem uspešna in delam v šiviljskem studiu. Imam veliko strank in dobro zaslužim. Toda v družini imam še vedno vzdevek: nedokončani modni oblikovalec.

Zdaj skušam čim manj komunicirati s svojo družino. Tako sem se odločila že v srednji šoli, ko sem se preselila v študentski dom, nato pa sem si s prvo plačo najela stanovanje.

Zgradila sem svoj svet – poročila sem se in dobila sina. Vsi trije smo bili zelo srečni in to je bilo najlepše obdobje mojega življenja. Toda nekega dne sta se mož in sin peljala z avtobusom, ki je zletel s ceste in oba sta umrla. Bila sem zlomljena, nisem vedela, kje sem in kako bom sploh preživela brez niju. Za pomoč sem se obrnila na družino, vendar od njih nisem dobila nič … niti ene same lepe besede.

Od takrat je minilo deset let. Spoznala sem gospoda in upam, da obstaja sreča tudi zame. Nikoli več nisem poklicala družine in tudi oni me niso nikoli poklicali.

In potem je zazvonil telefon. Oče je umrl, mama pa je imela možgansko kap in je bila paralizirana. Sestri in brata so me poklicali, naj skrbim za mamo. Vsak je imel svoje razloge, zakaj sami ne morejo skrbeti zanjo.

Ne bom. Ne želim, Nočem. Vse življenje so me poniževali in zdaj so se spomnili name.

Prepričevali so me z besedami, da mi bo mama prepisala stanovanje. Ne zavedajo se, da od njih ne želim ničesar. Dolgo sem si želela njihove ljubezni in podpore. Če tega ni bilo, potem od njih ne potrebujem ničesar drugega.

Od prepričevanja so prešli na grožnje, vendar nisem popustila. Naj najdejo rešitev brez mene. Zame ne obstajajo več in nikoli ne bodo.«

Kaj pa bi vi storili v njenem primeru?

Foto: Profimedia


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam