Do sedaj še nisem srečala osebe, ki bi pri rosnih šestindvajsetih razmišljala tako odraslo. Pa ne le odraslo v smislu pravil, ampak pozitivno, navdihujoče, celostno. Špela je oseba, ki bi si jo vsak želel ob sebi in v trenutkih, ko potrebuješ pomiritev in preudarno razmišljanje. Njen glas je pomirjujoč, a vzpodbuden hkrati, njen nasmeh iskriv in iskren. Ve, kaj si želi, v čem je dobra in kaj želi ponuditi svetu in ljudem okoli sebe.

Ribničanka, ki zdaj živi v Ljubljani, je svet kemijske tehnologije, zamenjala za precej drugačen svet. Svet, ki človeka ustavi v tem hitrem tempu, svet, ki daje prednost telesu in počutju. Že nekaj časa se intenzivno ukvarja z jogo in meditacijo. Zadnje leto in pol je lastnica znamke Rebond joga studio, ki deluje v kar štirih slovenskih mestih Ljubljani, Ribnici, Trebnjem in Novem mestu. Lokacijam se kmalu pridružujejo še nove.

S Špelo smo poklepetali o njenih začetkih, razvoju studia ter težavah sodobnega človeka in o tem, kako jih lahko s pomočjo joge, omilimo.

Kako bi se danes predstavili nekomu, ki vas še ne pozna in kaj trenutno najbolj zaznamuje vaše delo?

Sebe bi opisala kot izredno čutno osebo, ki jo poganja želja po življenju, ustvarjanju, povezovanju in pomoči drugim. Sem nekdo, ki vedno verjame v lučko na koncu tunela, oseba, ki zna pogledat na življenje iz pozitivne plati in nekdo, ki nikoli ne obupa.

Zavedam se, da je življenje prelepo potovanje, raziskovanje in da izzivi pridejo z namenom rasti. Vsi izzivi življenja so me tudi inspirirali za to, kar trenutno z vsem srcem ustvarjam.

Veliko časa posvečam grajenju svoje znamke, Rebond joga studio, kjer želim skozi zavestno prakso joge posameznike pripeljati v globji stik s sabo in svojim telesom, ter jim pokazati, da sta notranji mir in občutek lahkotnosti naša primarna narava.

Vaša pot je precej raznolika: od študija kemijske tehnologije do dela na področju gibanja in ustvarjanja vsebin. Kdaj ste začutili, da vas vleče iz klasične karierne poti v nekaj bolj ustvarjalnega?

Od nekdaj me zanima veliko različnih stvari. Rada sem se ‘izboljšala’ predvsem v tistih, ki mi niso šle najboljše. In ko mi je učiteljica kemije v osnovni šoli rekla, da mi odsvetuje študij v tej smeri, sem se seveda odločila točno za to. Lahko rečem, da sem v tistem delu življenja sprejemala predvsem odločitve, ki bi zadovoljile druge. Po končanem študiju sem spoznala, da me tak način nikoli ne bo mogel osrečiti in si obljubila, da od tiste točke naprej sledim sebi in svojim sanjam.

V prvem letniku sem bila primorana, da eno leto pavziram. To kar je bilo za mene takrat “konec sveta”, se je odprlo v novo zgodbo. V tistem letu sem se vpisala na Olimpijski komite, kjer sem opravila licenco za vaditeljico in začela z vodenjem raznih vadb in plesa.

Je bila ta sprememba bolj spontana ali premišljena odločitev?

Ples me je spremljal že od malega in ko se ozrem nazaj, je bil tudi moja največja terapija. Vsakič, ko so se vrata dvorane zaprla, sem pred njimi pustila tudi vse svoje probleme.

Izredno sem uživala v ustvarjanju koreografij, kostumih, organizaciji in takrat sem začutila, da v sebi nosim umetniško žilico, ki jo trenutno izražam skozi vse, kar delam: od praks joge do ustvarjanja vsebin za naročnike. Vesela sem, da sem našla področje, ki me izpopolnjuje, predvsem pa, da sem izbrala pogum in si dala priložnost, da po končanem študiju pustim delo v laboratoriju in grem za tem kar me kliče.

Vedela sem, česa si ne želim in koliko mi pomeni, da se lahko kreativno izražam pri svojem delu. Takrat nisem imela nekega velikega plana, samo jasen cilj, da me to kar počnem izpopolnjuje. `Vrgla sem se` in začela plavati.

Velik del vašega življenja predstavljata joga in meditacija. Kaj vam je ta praksa dala, česar prej niste imeli?

Od nekdaj me je zanimala ezoterika. Željo po osebni rasti sem skozi leta poglabljala ob psiholoških in duhovnih knjigah ter praksah. Joga je prišla v moje življenje pred približno osmimi leti, meditacija pa že nekaj let prej.

Takrat se je moje življenje sesuvalo, borila sem se z migrenami, paničnimi napadi, spalnimi paralizami,.. ki so bile posledica situacij, ki so dogajale v mojem življenju.

Takrat zares sploh nisem vedela kaj delam, samo iskala sem pot, ki bi mi pomagala globje spoznati sebe in najti tist občutek notranjega miru, da bi se lažje soočala z vsem, kar je življenje prineslo.

Če se osredotočim na najpomembnejše, vrnila mi je stik s sabo, dala mi je prostor, da si prisluhnem, da se spoznam, da zaslišim tisti moj notranji tih glasek, ki je bil skozi celotno življenje preglašen z pričakovanju okolice in tem kar “moram”.

Dala mi je tišino in me pripeljala do občutka notranjega miru. Dala mi je zavedanje, da vse v življenju samo JE, mi pa izberemo kako se bomo odzvali, delovali in kaj prinašali v svet. Dala mi je pogled na moje omejujoče vzorce, podzavestna prepričanja in prostor, v katerih sem se jih lahko osvobodila. Dala mi je svobodo in moč, da sledim sebi in živim svoje sanje.

Iz tega se je postopoma razvil tudi vaš prostor, Rebond. Kdaj se je pojavila želja, da ustvarite svoj prostor?

Kot sem že omenila, mi je življenje prineslo nekaj zelo zahtevnih preizkušenj. Ena izmed prelomnih je bila zagotovo smrt mojega očeta. V tem obdobju mi je praksa joge dala nekaj izjemno dragocenega. Orodja, ki so mi pomagala, da sem skozi to izkušnjo sploh lahko šla. Ne da bi jo potlačila, ampak da sem jo zares začutila, predihala in postopoma integrirala.

Takrat sem prvič res globoko razumela, kako močno je, ko začneš svojo pozornost usmerjati v telo, ko opazuješ svoje misli in čustva, in ko se odločiš, da jim ne bežiš, ampak jih skozi prisotnost, dih in gib dovoljuješ.

V tem procesu se niso transformirali samo občutki, ampak tudi jaz. In ko sem pri sebi začela opažati spremembe v načinu doživljanja, odzivanja in soočanja z življenjem, sem začutila zelo jasen notranji klic, da to delim naprej. Da ustvarim prostor, kjer ljudje ne bodo sami v svojih procesih in prostor, kjer bodo lahko začutili, da obstaja drugačen način, ki je bolj mehak, bolj zavesten. In predvsem, da vse, kar iščejo, že nosijo v sebi.

Kaj opazite, da se pri ljudeh spremeni, ko začnejo delati na ta način?

Predvsem opažam več mirnosti, nežnosti in razumevanje. To na blazini najprej gradimo v odnosu do sebe in potem to z več zavedanja prenašamo tudi v odnose in vsakodnevne situacije. Joga nam da prostor, da se telo sprosti, um umiri in da se znova začutimo. Fizično prinese več lahkotnosti v telesu in boljši spanec, mentalno več miru in jasnosti, dolgoročno pa občutek, da nismo več ves čas v “fight or flight” načinu, ampak v stiku s sabo in z življenjem.

Živimo v času, ko smo nenehno izpostavljeni impulzom iz okolice, obveznostim, pričakovanjem, informacijam, zato je naša pozornost večino časa usmerjena navzven, živčni sistem pa ostaja v stanju napetosti. Prav zato je tako pomembno, da si ustvarimo prostor, kjer se lahko od tega za trenutek odmaknemo.

Kakšno izkušnjo želite ponuditi ljudem, ki pridejo k vam?

Želim si, da ljudje, ki pridejo v moj prostor, za trenutek začutijo, da lahko spustijo ves zunanji svet in se vrnejo vase. V tem prostoru jih vabim v povezovanje, sprejetost in globoko prisotnost. V nežnost do telesa, v stik z občutki in v to, da si dovolijo začutiti sebe brez filtra. Da za trenutek umaknejo notranjega kritika in si dovolijo mehkobe, ki jo v vsakdanu pogosto pozabimo. V praksi ne iščemo popolnosti, ampak stik. Ne iščemo “prav”,  ampak resnico trenutka.

Rekla bi, da ljudje pridejo predvsem po občutek, da lahko za trenutek odložijo vse, kar nosijo, in preprosto so. Videni. Slišani. In v sebi doma.

Po praksi se pogosto zgodi nekaj zelo preprostega, a močnega: mir. Lahkotnost. Občutek, da je telo mehkejše in um tišji. In velikokrat mi povedo, da se ta sprememba prenese tudi v njihove v odnose, dom in način, kako se odzovejo na življenje.

Kje vidite največji izziv sodobnega človeka, ko gre za stik s sabo?

Največji izziv sodobnega človeka vidim predvsem v tem, da je naš fokus skoraj ves čas usmerjen navzven. Živimo v zelo hitrem tempu, kjer smo stalno izpostavljeni impulzom iz okolja, obveznostim, informacijam, pričakovanjem, družbenim omrežjem.

Tako se postopoma izgublja stik z notranjim svetom, s telesom, z občutki, z mirnim prostorom v sebi. Tudi ko si vzamemo čas za odklop, ga pogosto zapolnimo z novimi informacijami, podkasti, stimulacijo. To je lahko čudovito, a redko da prostor za resnično tišino. In ravno to je prostor, ki ga z Rebond prakso želim dati.

Iz enega prostora se je hitro zgodila tudi širitev na več lokacij po Sloveniji. Kaj opažate, ali ljudje sledijo zgolj trendu vadb ali je popularnost zgolj posledica hrepenenja po odklopu zaradi prenatrpanih urnikov in stresnega življenja?

Res je, primarno sem začela z ustvarjanjem online vadbe, da ljudem lahko ponudim prakso kot odklop ali rešitev kjerkoli so in kadarkoli začutijo, da potrebujejo ta “reset & rebond s sabo”. Sčasoma pa so se stvari začele odvijati precej organsko. Ljudje, ki so obiskovali online prakse, so me začeli vabiti v svoje kraje in tako so se spontano začela odpirati sodelovanja. Danes imamo Rebond prakse v Ribnici, Trebnjem, Novem mestu in Ljubljani, v kratkem pa se odpira tudi Celje.

V današnjem tempu življenja je namreč že sama odločitev, da si nekdo vzame eno uro zase, velik korak. Verjetno se nekateri odločijo za obisk prakse zgolj iz radovednosti, trenda, kar je povsem v redu. (Nikoli ne veš, kaj vse je zate, dokler si ne daš priložnosti in poskusiš. (smeh) A opažam, da se tisti, ki so se pripravljeni predati praksi, običajno zelo naravno vrnejo.
In prav to je zame največji pokazatelj, da ne gre za trend, ampak za potrebo. Potrebo po odklopu, po umiritvi in po ponovnem stiku s sabo.

Kakšno vlogo ima disciplina v primerjavi z intuicijo pri vašem delu?

Od majhnega sem se učila discipline in zelo zgodaj spoznala njeno pomembnost. Lahko rečem, da brez discipline in vztrajnosti danes ne bi bila tukaj, kjer sem.

Disciplino doživljam kot strukturo, ki mi daje oporo, nekaj, kar mi pomaga, da ideje tudi zares uresničim in jih pripeljem v svet.

Hkrati sem skozi delo spoznala, da me lahko včasih preveč toga disciplina tudi omejuje pri ustvarjanju. Zato je zame zelo pomembno ravnovesje. Na drugi strani je moja močna intuicija. Ta ženski, fluidni del, ki me vodi skozi ustvarjanje. Pogosto delujem iz trenutnega navdiha, iz tega, kar čutim v sebi ali pa iz tega, kar potrebujejo ljudje.

Drugi del vašega življenja predstavljajo ustvarjanje vsebin za družbena omrežja. Kaj po vašem loči vsebino, ki res nagovori ljudi, od tiste, ki hitro zbledi?

Rekla bi, da je ključna razlika predvsem v avtentičnosti. Pomembno se mi zdi, da pri ustvarjanju izhajamo iz sebe, da imamo jasno vizijo, kaj želimo povedati, in da smo pri tem iskreni do svojih vrednot. Ko veš, zakaj nekaj ustvarjaš in komu je namenjeno, se to vedno začuti tudi v končni izvedbi.

Ni dovolj le ideja, pomembna je tudi izvedba, detajli in energija, ki jo vložiš v proces. In predvsem to, da ustvarjamo za projekte in ljudi, s katerimi res rezoniramo.

Danes veliko vsebine ustvarim v sodelovanju z dvema čudovitima ženskama. Verjamem, da je zelo pomembno, da se povezujemo in ustvarjamo skupaj, ker vsaka prispeva svoje ideje in svojo energijo. In ravno ta preplet se na koncu zelo jasno odrazi tudi v končnem izdelku.

Če bi lahko za en dan ustavili čas, kako bi ga preživeli?

Zagotovo bi ga preživela PRISOTNO z naravo.. najverjetneje nekje na morju, kjer bi si dovolila samo bit. Brez ličil, bosa, igriva… dan pa bi se zaključil z mojimi najljubšimi osebami in krasnimi pogovori pod zvezdami.

Za konec. Če bi morali izbrati eno stvar, ki bi jo želeli pustiti kot svoj pečat, kaj bi to bilo?

Če bi morala izbrati eno stvar, ki bi jo želela pustiti kot svoj pečat, bi to bilo upanje. Da ljudje začutijo, da lahko izberejo drugače. Da obstaja tudi druga pot, in da nič v resnici ni izgubljeno. Želim jih spomniti na njihovo notranjo moč in na to, da vse, kar potrebujejo, že nosijo v sebi. Verjamem, da sta nežnost in razumevanje do sebe tista prava pot in hkrati največji premik, ki ga lahko naredimo v svojem življenju.